Potem se je mama kar zaposlila

Tončka se je rodila leta 1936. Ko se je začela druga svetovna vojna, so odšli oče in še dva strica v partizane. Mama je ostala brez moške pomoči, le z majhnimi otroki, taščo in tastom. »Spomini na tisto obdobje se mi vračajo šele na stara leta,« pravi sogovornica.

»Ko sem bila mlajša, niti ni bilo priložnosti, da bi se ukvarjala s spomini,« pripoveduje. »Kasneje, ko so šli otroci po svoje, ko je umrl še mož, sem bila veliko sama. Ponoči sem se začela zbujati in nobene tablete niso več pomagale, kajti slike, ki so se prikazovale pred mojimi očmi, so bile bridke, boleče in zelo žive.«

»Nekoč so prišli vojaki, ne bom povedala, kateri, da ne bo zamere. Odvlekli so mamo v kamro, od koder se je potem slišalo le kričanje, njen jok, prošnje in moško nasilno zmerjanje. Ko smo bili spet sami, sta obe z babico jokali, otrok pa kar nekaj časa ni pustila v svojo bližino. Vojaki so odpeljali tudi telička in suho meso. Moko pa si je morala izposoditi pri sosedu. Nič ni bilo zastonj, saj sta jo morali z babico 'plačati' z žernado. Ker nismo imeli elektrike, smo si ob večerih pomagali s svečami. Še sreča, da smo pozimi hodili spat že pred osmo uro. Nekoč je ded želel prebrati, kaj je pisalo na nekem letaku. Pa si je vzel svečo v posteljo. Po nerodnosti mu je padla na blazino, ki se je (v njej je bila slama) hitro vžgala. Ded si je opekel roki in eno nogo, preden je mami in bratoma uspelo, da so ogenj pogasili. Četudi sem bila stara komaj šest let, imam gorečo posteljo še danes pred očmi. Še en prizor iz vojnih časov mi ne da miru ... Nekoč smo nenadoma zaslišali vpitje na pomoč. Ravno smo ribali repo, vse smo izpustili iz rok in stekli proti ribniku, iz katerega so že vlekli mrtvo žensko z velikanskim trebuhom. Odrasli so govorili, da se je raje utopila, kot bi bila domačim v sramoto.

Ob večerih, ko smo okoli peči sedeli v temi, smo največkrat molili ali pa sta ded in babica pripovedovala zgodbe. Bile so vzgojne, podobne tisti, ko sin odgrizne svoji mami nos, ker ga ni pravočasno ustavila, ko je začel krasti.

»Potem je bilo konec vojne. Ne spomnim se, da bi bilo kako drugače. Še zmeraj se je enkrat z enega hriba drugič z drugega slišalo pokanje. Oče se je vrnil domov enkrat junija. Sploh ga nisem prepoznala. Umaknila sem za babičino krilo in ga na skrivaj opazovala. Vsi smo se nekako zavedali, da je z njim nekaj narobe. Ponoči ni mogel spati, pogosto je govoril sam s seboj, včasih je šel v gozd in kričal, če je mislil, da ga nihče ne sliši. Kasneje smo izvedeli, da je takšen zato, ker so pred njegovimi očmi ubili dva soborca. Mama je bila zelo hitro noseča. Babica ji je večkrat rekla, da mora biti malo bolj vesela, ona pa je kar naprej jokala. Če je le mogla, se je ponoči umaknila v zgornjo sobo, kjer smo na tleh spali otroci.

Oče je najraje sedel na klopi pred hišo. Kadil je in gledal v hrib. Sredi noči je vstajal in hodil po dvorišču sem in tja, kot da koga čaka. Nihče si mu ni upal reči, naj raje pomaga pri delu. Mama je bila za vse sama. Včasih ji je pomagala babica, a bolj poredko, ker ji je tako kot dedu nagajalo zdravje. Otroci smo pomagali po najboljših močeh.

Potem je oče začel piti. Najprej sem ga videla le s kozarčkom, ko je prišel iz kleti. Kmalu se je od tam vračal s steklenico v roki. 'Da ne boste komu povedali!' nam je zabičala mama, ker ga ni želela sramotiti pred drugimi. Garala je za dva in zaradi tega izgubila otroka. Kar naenkrat je bila spet suha – brez trebuha. Nekoč sem slišala, ko ji je babica rekla, da ji na obrazu piše, kako se je tega razveselila.

Oče do nas ni bil nikoli nasilen. Do sebe pa. Ko je bil pijan, je večkrat padel po stopnicah. Enkrat si je razbil arkado. Kri mu je tekla po obrazu, mama pa ga je potem umila nad lavorjem. Prosila ga je, naj si zamenja srajco, češ kaj bodo rekli sosedje. 'Naj vidijo,' je siknil. 'Saj itak vse vedo.'

Sosedje so bili čudni. Ne med vojno, še manj po njej – nikoli nam niso priskočili na pomoč. 'Saj vas je dovolj pri hiši,' so govorili. V resnici smo bili otroci še mladoletni, ded je bil invalid, mama in babica pa sta se nečloveško mučili, da smo pridelali vsaj toliko hrane, da nismo umrli od lakote. Potem se je rodil še en otrok. Odrasli so šepetali, da mama za nosečnost sploh ni vedela. Že od začetka, ko je bratec prijokal na svet, ga oče ni maral.

Najprej smo mislili, da tiči očetovo sovraštvo samo v mamini domišljiji. Kmalu smo se sami prepričali. Ko je otrok jokal, in to je počel pogosto, se je oče dvignil, začel grdo preklinjati in šel ven. Mama ga je poskušala opravičevati, a smo bili že dovolj stari, da smo vedeli, da laže. Ko je bil Emil malo starejši, je ves čas tekal za njim. On pa ga je odganjal s palico ali bičem, včasih mu je tudi zagrozil, da mu bo kaj naredil.

Revščina je vedno bolj trkala na naša vrata. Vse bi bilo drugače, če bi oče nehal piti in bi se zaposlil. Večkrat sta prišla k njemu soborca in ga pregovarjala: 'Zaposlen boš samo dvajset let ali še to ne, pa se boš že lahko upokojil z lepo pokojnino.' Niti slišati ju ni hotel. Potem sta odnehala, ni ju bilo več na spregled, on pa je postal še bolj zagrenjen.«

(Se nadaljuje)