Potomci Matijevčevega Janeza, 1. del

Večina informacij temelji na rodovnikih, ki sta jih sestavila Metod in Nace Pavlin.

V zakonu z Marijano Markič (1845–1916) se je Janezu rodilo osem sinov. Najstarejšega, Janeza (1872–1953), je oče namenil za svojega naslednika, a mladi Janez ni ostal na domačiji, ampak se je priženil na Polico pri Naklem k Poličarjevim. Na Poličarjevi kmetiji se kar 124 let ni rodil noben otrok. Ko se je tja priženil Janez, tudi njegov prvi zakon ni prinesel potomcev. Šele v drugem zakonu se mu je rodil sin, ko je imel Janez že 65 let.

Drugi sin, Jožef (1875–1915), se je šel učit za kiparja in podobarja v Radovljico k mojstru Janezu Vurniku ml. (očetu arhitekta Ivana Vurnika). Po končani vajeniški dobi je šolanje nadaljeval na Umetno-obrtni strokovni šoli v Ljubljani pri profesorju Alojzu Ganglu. Postal je iskan v svojem poklicu. Med drugim je izdelal modele za vse kipe velikega oltarja v romarski baziliki Marije Pomagaj na Brezjah. Opravil je večino kiparskih del v kamnu in lesu za cerkve na Bledu, Brezjah, v Bočni in Novi Štifti. Izdelal je tudi Josipinin vodnjak v Radovljici ter kipe za različna znamenja. Po Vurnikovi smrti (1911) je prevzel njegovo delavnico in tudi sodeloval z njegovim sinom. Njegova umetniška in življenjska pot se je končala leta 1915 na bojiščih v Galiciji. Po nepotrjenih govoricah ga je na listo za vpoklic uvrstil tedanji radovljiški župan, in sicer zaradi neke zamere. Prijatelji so mu svetovali, naj gre župana prosit oprostitve vpoklica, ker je družinski oče in obrtnik, a ponosni Jožef tega ni hotel.

Z Marijo Muhovec iz Radovljice (1884–1957) je imel štiri otroke. Hčerka je še kot otrok umrla, eden izmed sinov, Ivan (1903–1983), je bil župnik v Besnici pri Kranju in avtor prvega rodovnika svoje rodbine. Pred tem je bil med drugim kaplan pri sv. Petru v Ljubljani, ko so ga kot številne druge slovenske duhovnike za več let zaprli. Pripovedoval je, da mu je zapor s prisilnim delom koristil, saj se je medtem naučil zidati, kar mu je prišlo zelo prav, ko so po požaru obnavljali cerkev v Zgornji Besnici.

Tretji sin France (1877–1951) se je izučil za sodarja, sin Mihael (1879–1967) za krojača, Jernej (1881–1963) pa za duhovnika. Razen prvorojenega Janeza in petega Jerneja so vse Matijevčeve fante vpoklicali na bojišča prve svetovne vojne. Miha je bil ranjen in je za dve leti pristal v italijanskem ujetništvu.

Ko je šel France v uk za sodarja, je moral njegov oče plačati 50 goldinarjev in še prispevek v živežu. Iz Janezove beležke razberemo, koliko so tedaj stali posamezni artikli in kakšni so bili zaslužki dekel in hlapcev v tem času.

Dekla Mica je tako leta 1886 prejela 38 goldinarjev lona (letne plače). Od tega je šlo za: čiklo (krilo) 4,26 gl., rančaše (čevlje) 3 gl., ruto 1,35 gl., bertah (predpasnik) 3,94 gl., panglelc (trak) 0,40 gl.

Hlapec Tine je v istem letu prislužil 22 goldinarjev plače, gospodar pa je k temu prispeval še: 2 hodnične srajce, 1 praznično koteninansto srajco (srajca iz močne bombažne tkanine), 1 prtne hlače, 1 gate (spodnjice), 1 delovne škornje, 1 volnato ruto, 1 slamnik.

Tako je dekli Mici za lastno potrošnjo dejansko ostalo 25,15 goldinarja od letne plače, hlapcu Tinetu pa njegovih osnovnih 22 goldinarjev. Uk sodarske obrti za Franca je torej stal več kot dve letni hlapčevski plači, kar priča o premožnosti njegovega očeta Janeza (*1847). Franc se je sicer zaposlil na pošti, po službi pa izdeloval škafe in sode pri bratu Janezu (*1872) na Policah.