Potovanje jih je dodatno povezalo

Camino de Santiago je več kot le romarska pot – je izkušnja, ki te preoblikuje, poveže s seboj in s sopotniki. To prav dobro vedo Tržičanke Eva, Sanja in Antonija, ki so se septembra podale na angleški Camino Inglés. Eva Remškar, ki je v Pirčevem domu v Podbrezjah pred kratkim delila izkušnjo camina treh generacij, je že davno nazaj odkrila moč hoje. Kot pravi sama, jo je na prve poti gnala neka notranja potreba, morda celo osebna kriza, s časom pa je ugotovila, da ji camino služi kot vsakoletni reset, priložnost, da se ustavi in prisluhne sebi. »Vzpostavil se mi je ritem, da grem kar dvakrat letno. To niso tisti dolgi camini, ki trajajo pet tednov, ampak grem za teden ali dva, običajno deset dni. Tako naredim presek, se ustavim, zaslišim samo sebe in naredim nekakšno notranjo inventuro,« pojasni Eva.

Izbrale angleški camino

Ko je njena hči Sanja po naporni maturi izrazila željo, da bi šla na pot, jo je to še posebej razveselilo. »Po vsem tem sedenju za knjigami je bila nekoliko utrujena in dejala je, da bi šla malo hodit. Zaveda se namreč, koliko dobrih stvari ti prinese hoja, in to me zelo veseli,« pove Eva. Sanja je prvi camino prehodila pri enajstih letih, zato je poznala vse njegove prednosti – telesne in duhovne. Ko sta se z Evo začeli pogovarjati o izbiri poti, si nista želeli ničesar preveč napornega. »Ona je bila pobudnica, izbrala je Camino Inglés,« pojasni Eva. »Ni veliko višinske razlike, ni preveč zahteven, pa tudi relativno kratek je.« Takrat pa se ji je porodila še ena misel – kaj, če bi se jima pridružila tudi njena mama Antonija? »V njej sem začutila to željo, da bi šla,« se spominja Eva. »Ni pa sama dala pobude. Mama je bila stara 77 let, ta pot traja sedem dni, poleg tega je bila učiteljica angleščine, pa sem ji rekla, da je ta pot kot nalašč zanjo – saj je angleški camino.« Antonija je bila sprva zadržana, a povabila ni zavrnila niti sprejela. Pri svojih 77 letih ni bila prepričana, ali bo zmogla. Na koncu jo je prepričal mož, ki jo je spodbudil, da sprejme izziv. Ko ji je Eva kupila letalsko vozovnico, dvomov ni bilo več – začela se je pripravljati s polno vnemo in takrat se je začela samo še veseliti.

Skoraj zamudile

Antonija se je na pot zavzeto pripravljala. Kot najstarejša udeleženka se je zavedala pomena telesne pripravljenosti, zato je veliko hodila že pred odhodom. A kljub temu je imela nekaj pomislekov – bo zmogla? Bodo ritmi hoje usklajeni? Nekaj stresa so doživele že na letališču, ko so po štirih urah čakanja vseeno skoraj zamudile letalo. »S Sanjo sva se pošalili, da je mama tako prestala test kaotične tolerance.« Camino Inglés ima dva začetka, saj poteka v obliki črke Y, in odločile so se, da prehodijo oba kraka – skupno 144 kilometrov.

Okrepile povezanost

Vsak camino prinese določene izzive, a prav v tem se skriva njihov čar. Eden najbolj nepozabnih trenutkov je bil, ko jih je zajelo močno neurje – nekaj, česar človek na poti ne doživi pogosto. A namesto da bi se pritoževale, so vse tri sprejele razmere z nasmehom in nadaljevale svojo pot. Največje darilo tega camina pa je bila povezanost med njimi. Eva se je sprva spraševala, ali bo morala igrati vlogo posrednice med mamo in hčerjo, a kmalu je ugotovila, da je njena skrb odveč. Antonija in Sanja sta odlično sodelovali – nevsiljiva pomoč, mala dejanja prijaznosti in potrpežljivost so postali temelj njihove poti. Ko se je Antonija soočila s strmim vzponom, ji je Sanja preprosto podala svojo pohodno palico. »Bilo je res nepozabno, sama se ne bi nikoli podala na kaj takega, sem pa v mislih z veseljem spremljala Evine prejšnje poti. Vsakemu bi priporočila, moram pa res poudariti, da smo se na poti neizmerno povezale. Doma hitimo, vsak je ujet v svoj ritem življenja, pot pa nam je dala ogromno osebnih spoznanj,« je dejala Antonija.

Ko so po sedmih dneh prispele v Santiago de Compostela, jih je prevzel občutek izpolnjenosti. Za Evo je bil to že šestnajsti camino, a tega ni videla kot ponovitev, temveč kot edinstveno izkušnjo, ki jo je obogatila na drugačen način. Antonija je dokazala, da leta niso ovira, Sanja pa, da je hoja več kot le telesna aktivnost – je način povezovanja, sprostitev in tudi zabavna pustolovščina.