Povabilo k branju knjig Vladimirja Kavčiča

Poljanska dolina je še nedavno slovela predvsem po svojih likovnih umetnikih. Saj jih poznamo, v nekaterih krajih imamo prave likovne dinastije: poljanski Šubici, sovodenjski Zajci, žirovski Sedeji, žirovski naivci … Izstopajoča pisateljska figura pa je bil še v drugi polovici 20. stoletja samo Ivan Tavčar. Zdaj pa že lahko rečemo, da se mu je na pisateljskem tronu v zadnjih desetletjih pridružil vsaj še Vladimir Kavčič. V zadnjem letu življenja je bil njegov opus kanoniziran tudi s Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Kavčičev opus

Povzemimo najprej na kratko njegov opus. V njegovi bibliografiji naštejem dvajset romanov, dve zbirki novel, štiri knjige za mladino, dve drami in eno dokumentarno knjigo. Skupaj kar 29 knjižnih naslovov. Po stroki je bil pravnik in je ob pisateljskem ustvarjanju ves čas opravljal zahtevne službe. Kot pravnik je bil najprej zaposlen pri RTV Slovenija. Bil je urednik in direktor založbe Borec, direktor Jugoslovanske avtorske agencije za Slovenijo, opravljal pa je tudi več političnih in državnouradniških funkcij s področja kulture – bil je predsednik skupščine Kulturne skupnosti Slovenije in predsednik Republiškega komiteja za kulturo (1986–1990) in nazadnje direktor Zavoda RS za mednarodno znanstveno, tehnično, prosvetno in kulturno sodelovanje (Zamtes). Za svoje delo je prejel številne nagrade. Leta 1976 so mu dodelili nagrado Prešernovega sklada za roman Zapisnik, a je bila zaradi sporne tematike preklicana. Prejel jo je dve leti pozneje za roman Pustota, leta 1977 pa še Prešernovo nagrado gorenjskih občin. Prešernovo nagrado za življenjsko delo je naposled prejel leta 2014. Dobil je še Kajuhovo (dvakrat) in Župančičevo nagrado (2005) mesta Ljubljana. V Krajevni knjižnici Žiri smo na pobudo Viktorja Žaklja uredili spominsko vitrino z njegovimi deli in portretom. Spominsko znamenje so mu postavili tudi v Galeriji Repanšek v Radomljah. V občini Gorenja vas - Poljane pa so mu leta 2014 postumno podelili naziv častni občan.

Bogat je njegov življenjski opus, tudi deset let po smrti se mu lahko samo priklonimo. Sam sem ga cenil po njegovih delih in po njegovih značajskih potezah. Zlasti po njegovi zadržanosti in kritični distanci do vsega, tudi do sebe. Ko je bil vprašan, ali je Ljubljančan ali Poljanec, se je od opredelitve distanciral z odgovorom: »Ne počutim se doma ne v Poljanski dolini ne v Ljubljani, iščem svoje mesto pod soncem.«

Ded

Bodoči pisatelj se je rodil 20. julija 1932. Mami je bilo ime Ivanka (uradno najbrž Ivana), očetu pa Anton, za domače je bil Trčkov Tone z Dobračeve (ta je danes del mesta Žiri), po poklicu je bil čevljar. Vladimir, ki so mu tukaj rekli kar Lado, pa je bil še posebej navezan na deda Martina, materinega očeta. Upodobil ga je v knjigi Kaj mi je povedal ded. Ob zadnjem srečanju z rojaki Žirovci, v pogovoru, ki ga je vodila akademikinja Marija Stanonik, pa se ga je spomnil še posebej prisrčno. Preberimo.

»Ded je bil zame izjemen človek … Jaz sem bil njegov prvi vnuk in me je vedno jemal s seboj, kamor je le mogel. Imel je posebne lastnosti, talente, znal se je pogovarjati s ptiči. Izjemno rad je imel živali. Imel je šest, osem ovac, poleti jih je dal na pašo na Blegoš, a že po 14 dneh jih je šel obiskat; pa so ga prepoznale in prišle k njemu in so se pogovarjale z njim. Dve, tri ure daleč je v nedeljo popoldne šel peš, da je videl svoje ovce. Po poklicu je bil krojač, veliko je šival tudi na domu. Takrat je bila navada, da je hribovski kmet povabil krojača ali pa čevljarja na dom in tam je opravljal celo vrsto manjših del. Šival je stare hlače, iz dveh je delal ene, take stvari, ki jih sicer ne bi. Ljudje so bili revni in so težko živeli. Kljub temu da je bil dober krojač, je znal tudi obrit, je znal kravam poščipat parklje … A je skromno živel, zato ker je bila taka tudi okolica, ljudje si niso mogli privoščiti nove obleke. Tudi veliki kmetje so ga vabili na dom. Plačali so s krompirjem, ješprenjem, ovsom. Peljali so ga z vozom, tudi njegov šivalni stroj. Plačilo za delo, ki ga je opravil, je bilo pol vreče krompirja, ješprenj, proso, jabolka. Ko so dozorevale hruške, so mu jih v košu prinašali domov, da smo jih bili deležni tudi otroci. Takrat ni bilo denarja. Še gorenjevaški župnik se je 'zgovarjal', da je treba 'šparat'. Z dedom sta se tikala, pa mu je rekel: 'Martin, zadnja dva mesca te pa nisem nič videl v cerkvi …' Pa mu je ded odvrnil: 'Ja, tudi ti se nisi pri meni nič oglasil, sem pričakoval, da boš naročil ene hlače.'« (Žirovski občasnik)

Šola

Čisto posebno skušnjo je imel bodoči pisatelj s šolo. Vanjo je najprej hodil v Žireh in takrat je živel na očetovem domu na Dobračevi. Po okupaciji so Nemci uvedli svojo šolo, na Trebiji pa niti te ni bilo, ker so šolsko hišo požgali. In v požigu je sodeloval tudi naš junak. To je povedal tudi profesorju, ki ga je v začetku šolskega leta 1945/46 spraševal na sprejemnem izpitu na klasični gimnaziji v Ljubljani. »Ko pa ga je Matkovič vprašal, koliko je med vojno hodil v šolo, je seveda z olajšanjem povedal, da so šolo zažgali že decembra enainštiridesetega, tam okrog božiča, med poljansko vstajo. Izognil se je poimenovanju tistih dogodkov, tega Ljubljančani ne bi mogli razumeti, in še na kraj pameti mu ni padlo, da bi omenil svoj delež pri požigu šole. Ker je bilo treba stvar opraviti hitro in čim bolj neopazno, so bili tudi njemu določili, da je med lesene, presušene šolske klopi in na dobro naoljen pod tako rekoč v diru prinesel eno butarico. Eno samo … Za drugo že ni bilo več časa, čeprav je bil že stekel ponjo …« (Snovanja GG) Mimogrede, profesor, ki ga je spraševal, je bil katehet in trnovski kaplan Karel Matkovič, Plečnikov nečak. Ta je bil tisti, ki je svojega strica nagovoril, da je projektiral cerkev nadangela Mihaela v Črni vasi na Barju, kjer je bil potem za župnika.

Vojna

Vojna leta so bila huda za vse, za bodočega pisatelja pa še posebej. Ko sva junija 2006, kmalu po izidu romana Prihodnost, ki je ni bilo, naredila intervju za Snovanja v Gorenjskem glasu, sem mu postavil dve dolgi vprašanji in dobil dva kratka odgovora. Prvo vprašanje je bilo: »Ob branju romana, v katerega sem se povsem vživel, me je najbolj pretreslo tisto osnovno vzdušje nenehne preganjavice, ki obdaja glavnega junaka. Kako ga ne bi! Če nekdo kot otrok doživi, da v sobo, kjer spi skupaj s tetami, sredi noči vržejo bombo, bo tudi pozneje nenehno oprezal, kdaj bo spet počilo ... Tisti, ki smo živeli brezskrbno otroštvo po vojni, si kaj takega le težko predstavljamo. Vaš roman pa to vzdušje mojstrsko 'pričara'. Koliko let mora preteči, da se človek osvobodi take more?« Odgovor: »Vsaj petdeset.« In naslednje vprašanje: »Prezgodaj dozoreli otroci ste bili zmožni tudi pravih avanturističnih dejanj. V romanu beremo, kako glavni junak in njegov vrstnik, oba še dečka, spremljata težki lojtrni voz s parom konj, ki so ju 'mobilizirali' Nemci ob svojem umiku čez Ljubelj – z nalogo, da vse skupaj pripeljeta nazaj. In to tudi res storita. Na Vetrinjskem polju, kjer sredi maja 1945 še taborijo domobranci, 'ukradeta' domači voz in se nonšalantno odpravita čez Ljubelj nazaj v Poljansko dolino. Epizoda, za katero se zdi, da je možna le v romanu ali na filmu ...« Odgovor: »Takšnih primerov, kot je opisani, je bilo iz Poljanske doline celo več. Še žive priče pa najbrž ni več.« (Snovanja GG)

Erotika

Šolska in mladostna leta, ki so sledila po vojni, so bila tudi čas prvih erotičnih doživetij. V istem intervjuju je bilo moje vprašanje naslednje: »Čar romana je tudi v fini in prav nič vsiljivi erotiki, s katero je prežet, zlasti v drugem delu (Poletje z Gabrijelo). Ljubezen se vedno uveljavi, tudi v časih, ko prevladujeta strah in sovraštvo?« Odgovor: »Erotika je očarljiv del življenja in brez nje si tega ni mogoče zamisliti. Uveljavlja se v vsakršnih življenjskih okoliščinah, se je pa v naših, bolj trdih časih, razumljivo ali pa žal, uveljavljala v bolj sublimirani obliki, kot se v modernem času. Pravzaprav mi je kar žal, da sem se v svojem pisanju toliko ukvarjal z grobimi eksistencialnimi problemi, v katerih so udeleženi predvsem moški, zelo malo in premalo pozornosti pa sem posvečal nežnejšemu spolu. Morda lahko še kaj popravim ...« (Snovanja GG)

Vračanje v domače kraje

Vladimir Kavčič je od leta 1945 pa vse do smrti v letu 2014, torej skoraj 70 let, živel v Ljubljani, kjer si je ustvaril tudi svoj drugi dom in družino. V kraje svojega prvega doma se je pogosto vračal, v svojih romanih še bolj kot fizično. O tem vračanju sem ga povprašal v intervjuju, ki sva ga ob njegovi 70-letnici (2002) naredila za Sobotno prilogo Dela. Vprašanje: »V svojih delih se pogosto vračate v rodno Poljansko dolino na gorenjskem jugu. Vaša zadnja knjiga ima zgovorni naslov Vrnitev v izginule kraje. Kakšen je vaš dejanski odnos do teh krajev?« In odgovor: »V Poljanski dolini in njeni okolici se dogajajo Žrtve, Pustota, Sreča ne prihaja sama in še kakšna novela iz zbirke Čez sotesko ne prideš. To pa je tudi vse. Vrnitev v izginule kraje se ne nanaša na kraje v Poljanski dolini, temveč na neke druge, alegoričnega pomena. V dolino sem se v preteklosti vračal predvsem fizično, zdaj pa njene prostore vse bolj doživljam v nekem primarnem kontekstu, metafizično, zunaj zgodovinske izkušnje. V nastopajočem mraku, v odrešujoči tišini tam odmeva večnost onkraj dobrega in zlega.«

Na takšno, bolj metafizično kot fizično doživetje krajine zgornjega konca Poljanske doline naletimo tudi v Pustoti, na primer v naslednjem odlomku: »Potem sta šla … Po pastirski stezi navzgor in čez senožet. Za soncem, ki se je že bilo izgubilo v daljavi. Proti obzorju, kjer se je Sleme dotikalo neba in kjer je bilo še polno svetlobe. Zdaj je čas tekel počasneje. Bila sta že pod vrhom Rmanovca, ko je pri fari zazvonilo avemarijo. Trebijska in fužinska kotlina sta že ždeli v mraku, ki je bil po Kladju in Žirovskem vrhu še modrikast. Hoste so bile že povsod mračne in odljudne. Na drugi strani je ždel temni Blegoš kakor počivajoča žival. V tolminski smeri so se nazobčani obrisi hribov primaknili drug k drugemu. Kdor ne bi poznal daljav, bi verjel, da je mogoče z enim korakom prestopiti tri doline. Pri fari so zvonovi še vedno pritrkavali mrliču, nad Masoro pa je nebo rdelo v rožnati zarji. Zvon je zaklenkal še v Novi Oslici: pel je prazno, kakor da je ubit. V pojemajoči svetlobi dneva so se že prižgale prve zvezde.« Pustota se dogaja v 18. stoletju po velikem tolminskem puntu v letu 1713, po katerem so nekateri puntarji pred preganjanjem goriške in tolminske gosposke pribežali tudi na obrobje loškega gospostva freisinških škofov. Pisatelj seveda ni mogel vedeti, kako so njegovi junaki iz Pustote doživljali kraje novega doma. Tako, kot je to krajino opisal, jo je doživljal sam, temeljno vzdušje te krajine je tako rekoč večno. V njej »v odrešujoči tišini odmeva večnost onkraj dobrega in zlega«.

Moja srečanja z njim

Naj dodam še nekaj besed o svojih osebnih srečevanjih s pisateljem. Seznanila sva se, ko sem ga leta 1982 ali tam nekje obiskal v njegovi tedanji službi na Cankarjevi 5, ko je bil predsednik skupščine Kulturne skupnosti Slovenije. Hotel sem ga povabiti k sodelovanju v Žirovskem občasniku, imel pa sem še eno osebno prošnjo. Pa mi je razložil, naj to prošnjo najprej napišem in opremim z vsemi prilogami in jo vložim, potem bomo pa videli, je dejal, ali lahko kaj pripomoremo k ugodni rešitvi še »po plemenski liniji«. Vprašal sem ga tudi, kdaj ob zahtevnih službah, ki jih je ves čas opravljal, lahko napiše še toliko knjig. In je kot nekdanji dijak klasične gimnazije odvrnil, da se drži starega pravila Nulla dies sine linea, noben dan brez vrstice. Vsak dan je torej po službi doma še pisal, največkrat ponoči. V tem je bil tak kot mnogi pripadniki njegovega »plemena«, iz katerega so bili njegovi predniki – bili so garači in častilci kulta dela.

V naslednjih letih sva se srečala še večkrat in naredila citirana intervjuja. Bil je moj gost na Glasovi preji v Galeriji Krvina v Gorenji vasi 9. marca 2001. Večkrat me je povabil, naj ga obiščem v njegovi domači hiši v Podgori (on je vedno rekel v »Pogari«). In sem ga naposled res, poleti 2013. Zelo vroč dan je bil, ko sem se iz moje Žirovnice do njega zapeljal kar s kolesom. Nesel sem mu nekaj naših publikacij, kar v kolesarskem nahrbtniku, on pa mi je po dolgem pogovoru v poletni lopi ob hiši podaril svojo novo in zadnjo knjigo s hudo nenavadnim in zelo kavčičevskim naslovom – Od nikoder do nikamor. Zadnjič sva se srečala v žirovskem muzeju, ko je bil po Prešernovi nagradi za leto 2014 gost našega muzejskega večera. Naslednje srečanje je bilo žal že na pogrebu v Stari Oselici. Dokler bom še, mi bo žal, da ga nisem za živega obiskal večkrat, tudi pogovarjati se z njim je bilo užitek. Imel je zelo svoje poglede na aktualno dogajanje. Bil je na levi strani, a ne kak salonski levičar, ampak predvsem socialno čuteč človek s posluhom za usode malih ljudi, posebno v vojnih razmerah. Vojna ga je zaznamovala že kot otroka, vojne in socialne travme pa je premagoval tako, da jih je vedno znova ubesedoval v svojih delih.

In kako naj po letošnjem odkritju spominske plošče še naprej častimo pisateljev spomin? Po mojem najbolj primerno in enostavno tako, da še naprej prebiramo njegova dela.

Viri: Miha Naglič, Kdor misli, da je prevrat povzročila peščica kulturnikov, je v hudi zmoti, intervju z Vladimirjem Kavčičem, Sobotna priloga, Delo, letnik 44, št. 282 (7. 12. 2002), str. 22–23. / Miha Naglič, Prihodnost, ki je ni bilo, intervju z Vladimirjem Kavčičem, Snovanja 17, Gorenjski glas, 2. 6. 2006, str. 12–13. / Vladimir Kavčič, Če so me spraševali, ali sem Poljanec ali Žirovec, sem želel biti Žirovec, ŽO 44, 2014, str. 29–41.