Povprečne partije Franckovih

Propad Avstro-Ogrske in začetek Kraljevine Jugoslavije sta hkrati pomenila tudi konec donosnih porok Franckovih. Primerne poroke so bile ključ vzpona Majzljevih in Franckovih, tudi Tomše ne bi prišel do svoje kariere brez ženine dote, pri Pogačnikovih pa se je že vsaj stric od Japice dobro zavedal pomena dobrih partij. (Glej Dobre partije Majzljevih, Stric Tomše in Janez M. Pogatschnigg.) Zadnji potomec Papija, ki se je solidno poročil, je bil najstarejši otrok in edini sin tete Anice, medtem ko je bil Atek prvi izmed Franckovih, čigar zakon ni bil dogovorjen. Žal ne zadnji.

Zaročenec tete Marije je padel v Hitlerjevem letalstvu, a tudi če ne bi, ta dogovorjeni zakon morda nikoli ne bi bil sklenjen, saj je bilo Atkovo premoženje le nekaj let pozneje nacionalizirano in s tem je odšla tudi dota njegove najstarejše hčerke. Hkrati pa so se sredi komunizma, ki je tako močno poudarjal preprosto življenje in je bilo vsakršno bogatenje nezaželeno, starši ženina moje sestrične zanimali samo za hišo, ki jo je nevesta prejela ob poroki. Krst vnukinje jih ni niti malo ganil.

Ko so iskali pomoč v vinski trgovini, se je oglasila Ana – najmlajša hči Valentina Fistra, po domače se je reklo Pr' Špan. Ko se je šla predstavit k Franckovim, je sprva imela pentlje v laseh. Nekdo ji je rekel, da tega pri Franckovih ne marajo, zato si je trakove spet snela in poskrbela za skromnejši videz. Delala je kot knjigovodkinja, pozneje se je poročila z Atkom.

Stric Tine, brat moje stare mame, je bil zdravnik in je deloval kot profesor za okulistiko na Univerzi v Zagrebu. Njena sestra, teta Berta, pa je bila zaposlena v neki pisarni, tudi v Zagrebu. Ko se je »vse skupej končal«, kot je moj oče opisal čas po komunistični revoluciji, je teta Berta prišla živet v Ročevnico oz. se je na koncu preselila k stricu Ešu v Kranj. Stric Tine pa je še pred koncem vojne zbolel za jetiko in umrl.

Sama sem jo videla le enkrat v življenju, ko sem imela osem ali devet let; moja sestra je pravkar shodila. V edinem pogovoru z njo, ki mi je ostal v spominu, mi je podrobno opisala, kaj se zgodi, če se ti hrana zatakne v požiralniku. Ob njenem pripovedovanju mi je šlo na bruhanje. Teta Marija mi je približno 15 let pozneje dala črno žametno obleko, ki mi jo je že veliko pred svojo smrtjo poklonila stara mama. Menila je, da sem v njej videti kot grofica. Prek tete Marije mi je Ana Fister podarila tudi kuharsko knjigo, polno Franckovih receptov – če sem bo(m) kdaj ukvarjala s kuho.

Pri njenem pogrebu je teta Marija kot najstarejši otrok hodila prva za krsto, lahko pa si je izbrala spremstvo za to priložnost. Želela je imeti mene, tako da sem tudi jaz hodila tik za krsto. Na pogrebu je bilo ogromno ljudi in spomnim se, kako sem zavidala najmlajši hčerki strica Jožija, da je bila oblečena kot otroci iz uglednih družin. Skoraj enako stari sva. Stric Joži je bil takrat že vdovec, to se pravi, da ji je on izbral oblačila, medtem ko mene moja mama ni nikdar znala ustrezno »zrihtati«. Bil je deževen dan. Starejši od mojih dveh bratrancev je teti Mariji držal dežnik, ko smo stali ob grobu. Župnik še ni končal z obredom, ko je teta Marija vrgla rožo na krsto – res ji je bilo pomembno, da to stori prva.

Teta Marija je Ano Fister močno idealizirala, šlo je tako daleč, da si je želela narediti film o njej. Ana Fister se je hitro in brez pomislekov prilagodila Franckovim, teta Marija je pa želela upodobiti družbeni vzpon v luči petih državljanstev svoje matere.