Pravljice lahko rešujejo življenja

»Brati sem začel zelo zgodaj,« pripoveduje Slapšak. »Že pred šolo sem znal brati – prej kot pisati. Ljubezen do branja je potem v osnovni šoli samo rasla, logično pa je sledilo tudi pisanje. Če veliko bereš, je pravilo, da boš prej ali slej tudi sam začel pisati.« Da ga pisanje resnično definira, je spoznal šele pred kratkim. »Če sem čisto iskren, se je to zgodilo v zadnjih dveh letih. Ne gre le za to, da me pisanje definira, ampak da mi pomeni nekaj več. To je sprostitev, beg in rešitev hkrati. Postal mi je način življenja,« priznava. Na vprašanje, katera knjiga mu je v otroštvu ostala najbolj v spominu, je Slapšak brez razmisleka v ospredje postavil Jacka Londona. »Njegov slog me je navdušil do te mere, da sem si v petem razredu rekel, da bom tudi sam pisal. Njegova prepričljivost v opisovanju – naj bo to narava, ljudje ali dogodek – me je očarala.« Kasneje ga je zaznamoval Stepni volk Hermanna Hesseja. »Še danes pravim, da je to moja biblija. Knjiga mi je dala spoznanje, da ni nič narobe, če si sam, če si stepni volk. Iz tega lahko živiš in gradiš,« je povedal.

Od pravljic do labirintov

Vloga očeta ga je spodbudila, da je iz domišljije ustvaril čisto poseben svet. Iz tega so se rodile Zvezdne pravljice, pravljica, posvečena njegovim trem otrokom, kasneje pa se je podal v temnejše vode s knjigo Mračni labirinti. Gre za zbirko kratkih zgodb, v katerih se avtor ne izogiba težkim temam, temveč jih naslavlja neposredno – sprehaja se po labirintih ustvarjanja, filozofije, stanj duha, medosebnih odnosov, ljubezni, življenja in smrti. »Ideja je bila, da sem kot najstnik vstopil v ta labirint, ven pa sem prišel kot odrasel človek. Knjiga je temna, a v sebi nosi tudi luč,« pravi in dodaja, da ni želel, da bi se bralci izgubili, ampak našli. »Želim, da bi ljudje spoznali, da ne glede na to, kakšno temo nosimo v sebi, jo lahko izrazimo na zanimiv način.«

Medved Henri

Poseben prostor v njegovem ustvarjanju pa zavzemajo zgodbe o medvedu Henriju, maskoti Rdečega križa Slovenije, skozi katero otrokom približuje pomen prve pomoči. »Sprva je bila ideja, da bomo otrokom razlagali osnove prve pomoči. Potem pa sem začel pisati pravljice. Prva, Medved Henri in Klic na 112, je bila odlično sprejeta. Zdaj jih je že več, letos prihajata vsaj še dve,« pojasnjuje Slapšak. Kot poudarja, mu je pri teh zgodbah pomembno dvoje: »Seveda želimo, da otroci usvojijo veščine prve pomoči. A hkrati želimo posredovati tudi vrednote – pogum, sodelovanje, solidarnost. Rdeči križ stoji na vrednotah in zato jih poudarjamo tudi v knjigah.«

V načrtu je še več dogodivščin Henrija in njegovih prijateljev. »Jeseni prihaja Medved Henri in Nesreča na bajerju, kjer bomo otrokom razložili, kako ravnati ob nesreči na ledu,« pravi Slapšak. »Sredi zime pa izide knjiga o petardah. Želimo opozoriti na njihovo nevarnost – ne le za otroke, temveč tudi za živali in okolje. Vse pa je znova povezano s prvo pomočjo, od opeklin do ran.« V prihodnjih letih bodo svet ugledale še zgodbe o alergijah, avtomobilskih nesrečah, zastrupitvah in drugih pogostih situacijah, kjer je znanje prve pomoči ključno. »Cilj je dvanajst knjig do leta 2030,« razkriva.

Prvi ljubezenski roman

Trenutno zaključuje nekaj povsem drugačnega – ljubezenski roman. »Letos sem si rekel: dovolj žalosti in teme. Sarajevo me je navdihnilo in zgodba se kar sama piše. V ospredju bo ljubezen – do mesta, do glasbe, pa tudi ljubezen kot taka,« pripoveduje. Roman nosi naslov Leto ljubezni. Ob koncu pogovora se nasmehne: »Če se ne bi zdaj pogovarjala, bi najbrž doma pisal. Tako zelo sem v formi.«