Preprosta zgodba

Krištof je pred tremi leti prodal hišo in se preselil v garsonjero. To je naredil zelo preračunljivo: zavedal se je, da bo moral tistega, ki mu bo stregel, ko pride bolezen, pač plačati.

Ko sem ga obiskala, je sedel za mizo, tik ob oknu. Pred seboj je imel škatlo s fotografijami, ki mi jih je želel pokazati. Vsaka druga je predstavljala hišo, ki sta jo zgradila z Irmo – drugo partnerico. Pravi, da mu učenje ni bilo nikoli dosti mar. Raje je delal z rokami. Tudi sicer mu je šlo znanje bolj težko v glavo.

»Takšni, neuki, kot sem bil sam, smo morali opravljati najslabše plačana dela. Plača je bila slaba, pokojnina je danes usmiljenja vredna. A mi je uspelo, da sem trem sinovom pomagal do doktoratov. Žal so si poiskali boljše priložnosti v tujini. Nobeden od njih si ni ustvaril gnezda v Sloveniji in to me zelo žalosti,« mi razlaga na robu solz.

Beseda nanese na njegove starše. Pokaže mi še eno fotografijo. Kot majhen deček se stiska k maminim nogam, medtem ko oče strogo zre v fotografski aparat.

»Ko se spomnim nanj, se spomnim tudi na številne udarce, ki so padali po meni. Njegov moto je bil: Molči, delaj in moli. Pri nas smo res veliko molili, mislim, da vsak večer. Če se mu je zazdelo, da nisem bil dovolj zbran, je vzel šibo in me mahnil, da sem se 'zbudil'. Ko je ostarel, se je spremenil v velikega otroka. Med jokom je obujal spomine na svojo mladost, na odraščanje na veliki kmetiji, ki bi bila lahko njegova, če se ne bi zaljubil v dekle, ki ni bilo všeč njegovi družini. Nagnali so ga od doma in ta bolečina ga je potem žrla do zadnjega dne življenja. Oče je tepel tudi mamo, prepričan, da je samo ona kriva za njegovo gorje. Bil sem edinec. Ne znam pojasniti, zakaj. Spomnim se, kaj mi je rekel, ko sem prinesel domov spričevalo šestega razreda. Samo do tam mi je uspelo prilesti, saj sem vmes dvakrat padel. 'Zdaj si pa dovolj star, da lahko greš delat!' je dejal.

In sem šel. Delal sem na tri izmene, čeprav kot mladoletnik ne bi smel. Garal sem doma in v službi. Sama kost in koža me je bila! Na 'šihtu' še nismo imeli malice, od doma sem prinesel cikorijo in kos kruha. Včasih sem mimogrede kupil pasjo radost, a ne vsak dan, ker se mi je zdelo škoda denarja.

Preden sem odšel k vojakom, sem spoznal Vilko. Bila je tiha ženska, skoraj deset let starejša od mene. Delala je kot telefonistka in portirka, ves čas je bila na toplem, za kar sem ji bil zelo nevoščljiv, saj me je pogosto zeblo. Pa mi je dovolila, da sem se prišel k njej pogret – zlasti takrat, ko sem delal ponoči. Začela sva se pogovarjati, kmalu sva doživela prvi poljub. Obljubila mi je, da me bo med vojaščino čakala. Res me je, za kar sem ji bil zelo hvaležen. Enkrat tedensko mi je poslala pismo. V vsakem je bilo le nekaj stavkov, saj je trdila, da se med mojo odsotnostjo ne dogaja nič pomembnega. Okoli osmega marca pa mi je v pismu vseeno omenila, da bi bila vesela, če bi bil kje v bližini, saj ji ta praznik veliko pomeni.

Po vrnitvi domov sva se že čez tri mesece poročila. V cerkvi, pri poročni maši, je bilo komaj kaj ljudi, a naju to ni motilo. Potem smo imeli skromno kosilo, ki ga je pripravila moja mati. Od njenih sta prišla samo oče in polbrat. Sam sem bil še precej otročji, zato je že od prvega dne zakona vzela vajeti skupnega življenja v svoje roke. Tudi v postelji je ona 'zakomandirala'. Pravzaprav me je vsega, kar sem kasneje znal, naučila ona. Ko sem jo nekoč vprašal, kako vse to obvlada, mi je pokazala knjigo, ki je bila sicer napisana v italijanskem jeziku, a se je s fotografij dalo razumeti, kako 'tiste reči' potekajo.

Malo pred naslednjim osmim marcem je bila žena prvič noseča. Kako vesel sem bil! Kupil sem ji zlato verižico, a me je prosila, da ji jo raje izročim za ženski praznik. Čez dve leti se je zgodba ponovila. Kupil sem ji zlato zapestnico. Spominjam se, da sem zanjo dal vse, kar sem imel 'skritega denarja', za katerega žena ni vedela. Tudi za prihod tretjega otroka sem izvedel ob približno enakem času.

Še en osmi marec sva preživela skupaj. Kupil sem ji rdeče nageljne in zlate uhane ter jo peljal na večerjo k Lovcu v Ljubljano. Zelo lepo sva se imela. Ko so zaplesali drugi pari, sva še midva. Med plesom se je stisnila k meni in mi rekla, da je hudo bolna. Zdravniki so ji menda napovedali še pol leta življenja. Počutil sem se, kot bi me rezali pri živem telesu. Imela je 'hitrega raka', za katerega mi ni povedala. Preveč me je imela rada. Živela je še dobro leto, potem pa sem ostal sam s tremi majhnimi otroki.

Ni nam bilo lahko, saj sem se pri vzgoji in v gospodinjstvu slabo znašel, pa še žalovanje za ljubljeno ženo me je ves čas bremenilo. Po sili razmer sem potem dal v Nedeljski dnevnik oglas, da iščem žensko, ki ji bom nudil streho nad glavo v zameno za pomoč pri gospodinjstvu in vzgoji otrok. Imel sem srečo. Še danes sem prepričan, da mi je iz nebes pomagala pokojna žena. Irma je bila skoraj dvajset let starejša od mene, a še zmeraj zelo postavna. Fanta, s katerim bi se morala poročiti, je izgubila v gorah, zato je ostala sama. Nagovorila me je, da sva se lotila zidave hiše, prepričala me je, da so šli fantje študirat. Če bi bilo po moje, bi se po poklicni šoli zaposlili in začeli skrbeti sami zase. Po nekaj letih sva postala tudi intimna. Ni bilo tako kot z ženo, a sva se po sprostitvi oba bolje počutila. Star sem bil 58 let, ona se je bližala osemdesetemu, ko sem jo izgubil. Šele ko je ni bilo več ob meni, sem spoznal, kako globoko sem jo imel rad.«