Pri botrci Katri na Jesenicah

Do železniške postaje smo imeli kakih dvajset minut hoje. Bili smo že blizu postaje, ko smo zaslišali sirene. Stari ata in Marica sta hodila kakih sto metrov pred nama, ker sva s staro mamo hodili bolj počasi. Naju so možje v uniformah usmerili v najbližje zaklonišče. Za starim atom in sestrico so morali teči, da so ju spravili na varno. Stari ata je bil naglušen in sirene ni slišal, sestrica pa pomena sirene ni poznala. Čez kako uro smo zapustili zaklonišče in odšli na železniško postajo. Na postaji je bilo le malo ljudi. Vlak proti Radovljici je odpeljal z zamudo.

Drugi dan sem poslušala, kako so se domači pogovarjali, da smo imeli veliko sreče. Zvečer je bil bombni napad. Bil je namenjen železarni, a so bombe padale tudi na železniško postajo. Vsega kar so govorili, s sestro nisva razumeli. Podrobnosti bombnih napadov angloameriških bombnikov na Jesenice sem zvedela šele iz zgodovinskih knjig.

V pričakovanju svobode

Pomlad 1945 se je odela v najlepšo praznično obleko. V hišo je prihajalo veselo razpoloženje. Čutila sem, da vsi pričakujejo nekaj lepega, prijetnega. Celo mamico in atka ter njuno vrnitev so omenjali. Slišala sem, kako je teta Fani rekla, da bo kmalu prišla svoboda. Nisem vedela, kaj pomeni ta beseda, toda Svoboda, ki bo pripeljala mojo mamico domov, mora že biti čudovita oseba.

Ob večerih je bilo zelo skrivnostno. Midve s sestrico sva se morali zadrževati na klopi v kuhinji, medtem ko je bilo v »hiši« zelo živahno. Slišali sva, kako je drdral mamičin šivalni stroj. Vsak večer so ženske nekaj šivale. Opogumili sva se in stopili v hišo, kajti radovedni vsa bili, kakšne oblekice nama šivajo. Izvedeli sva, da šivajo slovensko zastavo, ki jo bodo obesili na hišo, ko bo prišla svoboda. Takrat sva od daleč zaslišali pok. Tete so hitro pospravile šivalni stroj in blago. Zastavo z veliko rdečo zvezdo in rumeno obrobo so zložile, zavile v papir in spravile v krušno peč. Na zastavo so stlačile butare, stara mama pa se je začela pripravljati na peko kruha. Žal nama je bilo, da bodo skurili zastavo, saj so nama rekli, da bodo prišli domov stric Francelj, stric Miha in najina mamica ter atek, ko bomo na hišo obesili zastavo.

Kmalu po tistem strelu so se pred našo hišo pojavili čudni vojaki. V hišo je vstopil bradat, kosmat vojak in se nekaj pogovarjal z našim starim očetom. Vojaki so prenočili na dvorišču, na seniku in v drvarnici. Stari ata je rekel, da so vlasovci. Skrbno je zaklenil hišo in vso noč bedel.

Ko sva se zjutraj zbudili, sva šli v kuhinjo na klop, da bi videli strašne vojake. Ni jih bilo več. Stara mama je po ogledu gospodarskega poslopja ugotovila, da nam niso ničesar ukradli.

Tiste dni je veliko ljudi hodilo čez Predtrg. Bili so z nahrbtniki, vozički in cekarji. Stari ata je povedal, da stojijo na železniški progi vlaki, ki so jih zapustili vlasovci, nemški in drugi vojaki. V vlakih naj bi bilo polno hrane in raznovrstnega blaga. Ljudje so odnašali predvsem hrano. Stara mama ni dovolila, da bi stari ata odšel tja. Ni bilo varno. Kaj če se vojaki vrnejo, ga je rotila. Kljub temu da od naših nihče ni odšel k vlaku, smo okusili nekaj dobrot. Jaz se spominjam svetlordeče marmelade, ki nama jo je stara mama namazala na kruh. Nisva je marali. Marmelade med vojno nismo imeli, ker ni bilo sladkorja.

Čeprav je bila pomlad na višku, sva se midve zadrževali doma, večinoma na klopi v kuhinji. Odhode na njive in travnike na Prevalje smo za nekaj časa odložili.

Zdelo se mi je, da Svoboda zamuja. Prišel je dan, ko smo iz krušne peči vzeli zastavo in jo obesili. Natrgali smo rože in odšli na trg čakat partizane. Takrat sva s sestro izvedeli, da je najina mamica partizanka in atek partizan. Partizani še niso prišli. Oddaljeno streljanje nas je spravilo v beg. Razbežali smo se po domovih, zastavo pa smo spet spravili v peč.

Končno smo le pričakali partizane, ki so vkorakali v mesto. Ničesar se ne spominjam, kajti pričakovala sem svoje starše in se počutila, kot da bi sanjala. Toda mamice in atka še ni bilo, prav tako pa nismo dočakali strica Miha in Franceljna. Stara mama naju je tolažila, da bosta ati in mamica kmalu prišla.

Pričeli so se dnevi pričakovanja.