Prihod modrosti ...

... se dogaja postopoma. Vidni mejnik je lahko upokojitev, ki naznanja zadnji del življenja. Če opazujemo ljudi okoli sebe, hitro lahko opazimo, kako zelo so ljudje tudi v starosti različni. Vsaj navzven. Nekatere modrost prej obišče, nekatere samo oplazi, nekateri pa celo pravijo, da je ne potrebujejo. Tudi pisec teh kolumn se pomika proti zadnjemu delu bivanja in kar nehote prihajajo teme, ki se bolj nagibajo v končno prihodnost kot v preteklost. Tokrat nekaj besed o značilnostih starosti.

Notranji mir postaja pomembnejši od zunanjih okoliščin. Z leti razvijemo sposobnost, da svoje vrednosti ne pogojujemo več z dosežki, priznanjem in mnenjem drugih. V času študija in dela smo svojo vrednost pogojevali s šolskimi uspehi, dosežki na delovnem mestu ali v lokalni skupnosti, ponosni smo bili na vsemogoče dosežke otrok, obremenjevali smo se z mnenji drugih. Zunanjosti smo celo dopustili, da je močno vplivala na naše razpoloženje. Človeku ni več treba: vsakomur dokazovati, da ima prav; prevzemati odgovornosti za vse družinske težave, tekmovati z mlajšimi; iskati priznanja za svoje delo in življenjske dosežke. Preprosto ni treba več. Lahko pa delamo majhne stvari čisto po svoje in ne kršimo moralnih načel. Npr. skuhamo kavo točno tako, kot nam paše, si organiziramo dan, ne da bi koga spraševali, izberem daljšo pot do trgovine, ker je lepša, obujem čevlje, ki so mi udobni, čeprav niso najlepši, smejim se lastnim neumnostim, ki sem jih naredil ... Morda je prav v tem ena najlepših oblik notranje svobode: človek ne potrebuje več posebnega razloga, da mu je lepo.

Pridejo tudi časi, ko negujemo odnose drugače. V starosti bi se morali osvoboditi teženj nadzorovati druge. Pomembnejše je druge spoštovati, jih obravnavati enakovredno, dobrohotno in seveda upravičeno tudi pričakovati vzajemnost. Ni treba več nenehno dokazovati svoje pomembnosti. Kakovost odnosov postane še posebej pomembna. Toda kakovosten odnos ni enak odnosu, v katerem se vsi ravnajo po naših pričakovanjih. Predvsem starši moramo spremeniti odnos do svojih odraslih otrok. Lahko svoje odrasle otroke globoko ljubimo, ne da bi nosili odgovornost za njihove odločitve. Ni jim treba več svetovati, razen če nas vprašajo. Niti nismo dolžni reševati njihovih življenjskih izzivov. Opustitev nadzora nad odraslimi otroki pomeni za starše manj notranjega konflikta in več energije zase. Ko starš ne poskuša več nenehno spreminjati svojih otrok, lahko odnosi postanejo bolj sproščeni. Več poslušanja in manj svetovanja, manj ocenjevanja in lažje sprejemanje razlik. Bližine ne moremo izsiliti. Se pa pogosteje razvije tam, kjer se drugi človek (tudi lasten otrok) počuti sprejetega in svobodnega.