Prihodnost, ki ni prihodnost

Kam, v kakšno prihodnost, gremo skupaj s planetom Zemlja, pa si tja vendarle ne bi želeli? To je vprašanje, ki si ga velik del človeštva zastavlja že dlje časa, še toliko bolj v zadnjih letih, letu, mesecu ... Ob razstavi digitalnih grafik z naslovom Mesta med svetovi v kamniški Galeriji Pogled, ki se nahaja nad prostori Galerije Miha Maleš Medobčinskega muzeja Kamnik, s svojimi likovnimi deli obiskovalca k razmisleku spodbuja tudi Domen Dimovski.

Avtor mlajše generacije umetnikov je leta 2017 na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje na Oddelku za slikarstvo diplomiral na smeri Video in novi mediji, dve leti zatem pa je na isti fakulteti še magistriral z animiranim filmom Peščeni prehod. Ukvarja se z različnimi pristopi v umetnosti – od klasičnega slikarstva do digitalne grafike in videa.

V izpraznjenem svetu

Če se Dimovski v zadnjih letih na skupinskih razstavah najpogosteje predstavlja z videi in je nedavno v Kranju presenetil z akrilnimi slikami in kolaži, na tokratni razstavi Mesta med svetovi, kot zapisano, predstavlja svoje raziskovanje in razvijanje likovnega izraza v digitalni grafiki. Kot ugotavlja vodja galerije in kustosinja razstave Saša Bučan, je prav slednja tehnika najbližja temi, s katero se umetnik v tem ciklu ukvarja, to je tema izpraznjenih mest, prihodnosti brez človeškega obstoja, prihodnosti, ki si jo lahko zamišljamo z že znanimi obstoječimi mesti ali njihovimi deli, ki postajajo vse bolj in zgolj mamljiv motiv za fotografe.

»Že na akademiji na urah študijskega risanja mi je bil predvsem všeč prostor, zanimala me je perspektiva, poenostavljene stavbne kompozicije brez oken in umeščene v neki domišljijski prostor,« o motivih, ki gradijo razstavljene digitalne grafike, pove sicer velik ljubitelj narave Domen Dimovski;, da je njegova prva asociacija ob misli na praznino odsotnost figur.

A vendarle – betonska krajina, ki jo opazujemo na slikah, za katero se zdi, da se spaja z obzorjem in se s tem širi v neskončnost, natančnemu pogledu vendarle ponuja upanje. Dimovski v kompozicije vnaša predhodno s svinčnikom na papir narisane organske oblike, ki jih skenira in v nadaljevanju aplicira v sliko. Tako stavbam daje neko organskost in s tem kontrast mnogim vodoravnim in pokončnim črtam, ki polnijo domišljijski svet neskončnih gradenj.

Slutnja upanja iz ruševin

»Domnova mesta so zasnovana kot neskončne poljane visokih stavb, pri katerih se navdušimo nad svojstveno estetiko, ki pa hkrati nosi sporočilo o izumrtju živega,« je k razstavljenim delom zapisala kustosinja; da podobe delujejo kot kulisa utopičnega mesta, ki je zaradi neznanega vzroka izgubilo tistega, ki bi v njem bival in ga oživljal. »Mesta so nekakšen preplet resničnega in imaginarnega ter brez sledi o človeku in naravi govorijo o današnjem času, o odsotnosti človeka od samega sebe, deloma razrušena pa provokativno namigujejo na vsakodnevne novice, ki jih, domala že brezbrižno, zasledujemo na medmrežju. Morda ob gledanju poleg estetike in skladnih ritmov, v katere Dimovski postavlja nebotičnike teh mest, vendarle začutimo avtorjev klic po refleksiji do prvinskega – do narave, sočloveka in časa.«

Na ogled je 14 digitalnih grafik iz obdobja zadnjih nekaj let. Nekatera prazna mesta so tako nastala v času epidemije, ko so se ulice dejansko izpraznile, v nadaljevanju pa sledi še nekaj razrušenih mest. »Začelo se je s potresom v Turčiji, nadaljevalo z vojno v Ukrajini, z razrušeno Gazo, skratka s podobami, ki me obkrožajo v medijskem prostoru,« še dodaja Domen Dimovski; da ruševinam v digitalnem svetu dodaja različne atmosfere, bodisi vremenske bodisi futuristične, kar morda vzbuja upanje. Razstava bo na ogled do 12. aprila.