Prizor, ki jih je pustil odprtih ust

Kranj – Visočan Iztok Kveder se je s fotografijo srečal že zelo zgodaj. V osnovni šoli je pod mentorstvom učitelja fizike obiskoval fotografski tečaj, kjer je spoznal osnove in tisto, kar sam imenuje čar lovljenja svetlobe. Čeprav je v adolescenci s fotografiranjem izgubil tesnejši stik, fotoaparat kot tak ni nikoli povsem izginil iz njegovega življenja – ostal je kot orodje za občasno dokumentiranje trenutkov. Po koncu najstniških let se je k fotografiji vrnil bolj zavestno in z večjo predanostjo.

Fotografija je z leti postala pomemben del njegovega prostega časa, konjiček, ki se je postopoma razvil v resnejše in vse bolj usmerjeno ustvarjanje. »Ko enkrat stopiš iz udobja fotografiranja z mobilnim telefonom, fotografija kot taka hitro postane precej resen hobi,« pove.

Zanima ga vse od narave in živali do nočnega neba, a zanj posamezna fotografija ni le končni izdelek. Njemu v bistvu največ pomeni proces: odhod v naravo, tiho opazovanje, čakanje na pravi trenutek. »In ko se ta zgodi, ko domov prinesem fotografijo, za katero vem, da je vredna vsega vloženega truda in časa, takrat se spomnim, zakaj sploh fotografiram,« utemelji.

Ugotavlja tudi, da mu je fotografija kot taka sčasoma spremenila pogled na svet. Postal je bolj pozoren na podrobnosti, na spremembe v naravi, na tisto, kar drugim pogosto uide. »Tudi idilična fotografija pokrajine se včasih doma na monitorju spremeni v manj popolno, ko opaziš, da je v kotu vrečka za smeti. Fotografija te nauči biti pozoren – na svet okoli sebe, na spremembe letnih časov, obnašanje živali in tiste drobne detajle narave. To zavedanje se pogosto prenese tudi na bližnjo okolico in vsakdanje življenje – težko ostane očem kaj skrito.«

Nebo nad domačimi hribi

Minuli teden pa je bil eden tistih, ko je fotografija postala skoraj postranska. Noč, ki se je zgodila, je presenetila tudi njega.

»Do polarnega sija pride, ko delci Sončevega vetra trčijo v Zemljino magnetno polje in v zgornjih plasteh atmosfere vzbudijo pline, ki zažarijo v značilnih barvah. Gre za pojav, ki je sicer pogost v polarnih območjih, pri nas pa precej redek in težko predvidljiv,« najprej pojasni.

Takoj smo dobili občutek, da tokratno fotografiranje aurore borealis oziroma polarnega sija na Jezercih pod Krvavcem s strani skupine posameznikov, ki delijo podoben interes, ni bilo načrtovano.

»Že samo to, da sem si moral od kolega izposoditi širokokotni objektiv, pove dovolj,« nadaljuje Kveder. »Res je, da so v ponedeljek zjutraj prejšnji teden napovedali možnost pojava, a šele za naslednji dan, zato nanj ni nihče prav posebno računal,« se dopolni.

S kolegi, ki se poleg klasične fotografije ukvarjajo tudi z astrofotografijo in radi »lovijo fotone«, ki do nas potujejo milijone let, kot se je izrazil, so se namreč že nekaj časa dogovarjali za tovrsten izlet.

Sam je sicer želel fotografirati meglico Čarovničina glava (Witch Head Nebula – IC 2118), ki je svoje ime dobila po značilni obliki, ki spominja na obrazni profil čarovnice. Objekt ga je pritegnil zaradi svoje zahtevnosti, nežnih struktur in dejstva, da zahteva zelo temno nebo ter veliko potrpežljivosti. A astrofotografska popotovanja pač taka so, pravi. Vse se začne z izbiro objekta na nebu, nadaljuje s preučevanjem položaja zvezd, Lune, planetov in posebnih nebesnih pojavov, tudi vremena in temnosti neba. Na izbrani lokaciji sledi postavitev opreme, nato čakanje – pogosto več ur, običajno sredi noči. Narava ne deluje po urniku, se namuzne, in potrpežljivost je pri tem ključna.

In ko so tako čakali vsak na svoj trenutek, se je zgodilo: 19. januarja 2026 okoli 22.50 jim je Sonce pripravilo predstavo, ki je niso pričakovali.

»Imeli smo več sreče kot pameti,« pove brez olepševanja.

Zeleni bliski nad Storžičem so bili za te kraje tako rekoč neresnični. Nebo nad Krvavcem se je obarvalo rdeče ... Odprta usta, tišina, vmes vzkliki navdušenja, občudovanja, se spominja. Prisoten je bil močan občutek popolnega presenečenja. Nadaljuje, da je vse skupaj prav težko opisati z besedami. »V nekem trenutku fotografija postane skoraj postranska. Ostane samo tiho opazovanje in zavedanje, da si priča nečemu res izjemnemu …« skoraj zašepeta. »Trenutek je bil tako poseben, da bo zagotovo za vedno ostal v spominu,« sklene.