Prometna pravila

Stric Ciril je bil leta 1927 vključen v pripravo avtomobilske dirke čez Ljubelj – od Tržiča, ki je takrat veljal za elitno mesto, do Celovca. Stric Aci pa je z avtom prišel v Podbrezje in pripeljal mojemu očetu, njegovima dvema sestrama in bratu veliko dragocenih daril. (glej Mondeno življenje bratov Pavlin, Statusni simboli in Avtomobilizem v Sloveniji)

Svetovni prvak v formuli 1 Niki Lauda je toliko desetletij pozneje dirkal pod povsem drugačnimi pogoji, s popolnoma drugačno avtomobilsko opremo in ob čisto drugačnih pravilih vožnje. (glej Dunajski saloni) Pri čemer pa je Lauda izhajal iz vsaj tako ugledne družine kot vozniki leta 1927: njegov stari oče je bil znani industrialec Hans Lauda.

Proga dirke leta 1927 je vodila po tako imenovani stari cesti. Današnjo cesto s tunelom so začeli graditi leta 1942, a šele leta 1963 je bilo mogoče peljati skozi tunel. Staro cesto so leta 1964 zaprli; moj oče jo je velikokrat uporabljal. V zadnjih letih pred smrtjo jo je želel še enkrat videti, peljala ga je moja sestra, pri čemer se je močno bala, da ne bi avto zdrsnil po bregu navzdol, tako strma je bila.

Moj oče je med gorsko vožnjo pred ovinki vedno trobil. Najprej me je to motilo, on pa je pojasnjeval, da »se j' u Švic' to delal«, in tam obstaja celo nekakšno pravilo, kdo prvi zatrobi in kako dolgo trobi. Očitno je podobna praksa veljala za dirko čez Ljubelj leta 1927. Šele ko sem se z otroki vozila po ovinkastih gorskih cestah, ki so enako nepregledne, sem začela hupati kot moj oče. Samo enkrat mi je doslej prišel naproti drug avto, a tega ni mogoče vedeti vnaprej.

Treniralo se je lahko prej, »v poljubnem dnevnem času«. Hitrost na cesti pri takih vožnjah ni smela presegati 45 kilometrov na uro. Od 52. kilometra do vrha Ljubelja (km 54.312), kakor na vseh nepreglednih točkah, je moral voznik dati tako pogosto varnostne signale, da je bila vsaka nezgoda izključena. Ker leži cela proga na carinski cesti, »bo radi olajšanja kontrole in delovanja carinskih in finančnih organov Automobilski klub Kraljevine S.H.S, Sekcija Ljubljana izdjal na zahtevo na ime vozača ter na vozilo se glaseče legitimacije za trening«.

Sanitetna »štacija« je bila pri Sv. Ani (km 52). Telefonske »štacije« so bile na startu, pri Sv. Ani in na cilju. Bencinska in oljna »štacija« je bila v Tržiču.

Proteste za dogodke med tekmo je bilo treba takoj prijaviti, vsakemu »pismenemu protestu mora biti priloženo din 200 za motocikle, din 500 za avtomobile, sicer se ga ne upošteva«.

Za gledalce se je »(dohod) vršil izključno po spodnji cesti, ki vodi iz Tržiča tik ob potoku do starta. Vsa vozila so peljala po državni cesti do starta. Vozovi s konjsko vprego smejo le do km 51. Parkprostori za avtomobile in motocikle so bili pri km 48, 49, 50, 51 in 52. /.../ Vstopnina k tekmi je znašala za pešce din 5 po osebi, otroci pod 14 leti so bili oproščeni, za motocikle din 10, za motocilkle s prikolico din 20, za avtomobile din 60.« Od vstopnine je šlo 20 odstotkov v dobrodelne namene.

Avtomobilski klub je razpisal sedem nagrad za najboljše amaterske posnetke ljubeljske ceste odnosno dirke. /.../ »Sujet je poljuben. Prvo darilo za najmanj tri posnetke znaša din 300, drugo za najmanj dva din 200 in ostalih pet din 100 za najmanj en posnetek.« Posnetke je bilo treba poslati športni komisiji Automobilskega kluba Kraljevine SHS, Sekcija Ljubljana, Kongresni trg 1/1, najkasneje v enem tednu po izvršeni tekmi pošiljatelja. Nagrajeni posnetki so ostali last kluba.