Prostovoljne delovne akcije

Pri tej učni uri smo spoznali, da je hroščev veliko in da bodo požrli vse zelene liste dreves, če ne stopimo v akcijo. Razredničarka je razdelila razred na tri desetine in določila desetarje, ki so bili odgovorni, da bo akcija uspešno potekala. Otroci Kopališke, Gradnikove in Prešernove ulice smo sestavljali desetino, ki je imela nalogo uničiti hrošče na Obli Gorici. Tovarišica Faturjeva, ki je bila med nami zelo priljubljena, je odločila, da bom desetarka naše skupine. Moja naloga je bila, da sem vsako jutro peljala našo četico v gozd pod tista drevesa, kjer je bilo največ hroščev. Na katerih drevesih je bilo največ hroščev, sem vedela, saj sem poznala na Obli Gorici večinoma vsa drevesa. Obla Gorica je bilo naše otroško igrišče. Svoje nove funkcije se nisem razveselila, ker so se mi zdeli majski hrošči nagnusni, še posebno takrat, kadar so migali z nogami. Kot desetarka bom morala biti vzor celi desetini in nabrati največ hroščev – ta misel mi je pokvarila veselje do te za našo družbo pomembne akcije.

Določila sem, da se zberemo naslednji dan ob sedmih na bunkerju nad kopališčem. Vsak je moral prinesti s seboj »kiblo«, to je emajlirano vedro, v katero smo spravljali hrošče. Za bunkerjem so stali mogočni hrasti, na katerih so še pritrjeni na liste spali hrošči. Fantje so zlezli na drevesa in potresli veje. Hrošči so padali kot toča na tla. Dekleta smo se previdno umaknile pod smreke, da ne bi sprejele pošiljke z dreves za vrat. Šele ko so fantje zlezli z dreves, smo začeli pobirati svoj plen. Sončni žarki so že prebujali otrple hrošče, ki so nam začeli lesti iz naših posod. Imeli smo veliko dela s temi migetajočimi zverinicami in bilo je veliko smeha. Dogovorili smo se, da bomo naslednje jutro prihajali na bunker že ob šestih, ko je bilo še bolj hladno. Takrat so bili hrošči še otrpli od nočnega mraza in bi jih natresli ter pobrali več. Moja prijateljica Darinka si je pri svoji mami izposodila rokavice, ki mi jih je posodila, da sem sploh lahko pobirala hrošče. Pri nas doma nismo imeli rokavic na prste, ker se je mamina garderoba med vojno izgubila. Zahvaljujoč prijateljičinim rokavicam sem lahko priganjala k hitrejšemu pobiranju našega plena.

Nabrane hrošče smo nosili na dvorišče zadruge, ki je stala nasproti Kosmača. Tam so nam zaposleni stehtali posode in zapisali na kartonček število nabranih kilogramov. Dvorišče je bilo polno otrok, saj so hrošče nabirali tudi učenci drugih razredov. Stehtane hrošče smo stresli v globoko greznico. Sem in tja so odrasli stresli na njih apno. Spomin na pogled v globino greznice me še danes strese od »nagravžnosti«, kot smo rekli gnusobi.

Akcija nabiranja hroščev je trajala ves teden. V soboto po oddani zadnji posodi naših »sovražnikov« sem si resnično oddahnila. Naša skupina ni bila med nagrajenimi, toda nismo bili med najslabšimi.

Tisto dopoldne sem se zadovoljna, da sem se rešila hroščev, pri pouku slovenskega jezika gugala na stolu. Profesor Vodopivec je zavzeto pisal na tablo slovnična pravila pridevnika, ko me je v nosu zaščemelo. Zaradi hladu zgodnjih jutranjih ur sem imela nahod. Iz žepa obleke sem vzela robec, da si obrišem nos. Hrošča, ki je bil v robcu, nisem opazila, začutila sem ga šele, ko je bil že na mojem nosu. Od groze bi skoraj zakričala, a ker sem se profesorja Vodopivca bala, sem stisnila zobe. Hrošča sem frcnila, tako da še sošolci niso opazili, kaj se dogaja. Še danes razmišljam, kako se je hrošč znašel v mojem žepu. Osumila sem sošolce, da so mi ga morda oni v spomin na akcijo vtaknili v žep. Morda pa je hrošč sam našel pot v moj robec, ko sem se pri pobiranju sklanjala.

Tisto leto je bilo res hroščevo, saj nikoli več nisem videla na drevju toliko hroščev kot leta 1952.