Radovljiška planina

Radovljiška planina se razprostira na območju Jelovice med Martinčkom in Rovtarico. Po vojni je bila last Kmetijske zadruge Radovljica.

Na planini je bil kot pastir zaposlen gospod Jože Berce, ki so mu odrasli rekli Ribčev Joža. Gospodinja, ki smo ji rekli »majerca«, je bila njegova sestra, Mlakarjeva Francka. Z družino je živela v Ljubljani, a je vsa poletja s svojimi otroki preživljala na planini.

V koči Radovljiške planine pa smo počitnice preživljale tudi nekatere radovljiške družine. Prvi pohod na planino smo vsako leto opravili, ko so na obsežnih posekah zorele sladke gozdne jagode. Mama je zložila obleko, ki smo jo potrebovali, v telečnjak, kot smo rekli nahrbtniku, ki ga je ata prinesel iz partizanov. Telečnjak je nosila vso pot Marica. V veliko pločevinasto kanto je mama naložila hrano za ves teden. Kanto je dala v velik nahrbtnik, ki ga je težko nosila. Največ težav smo imeli s Cvetko, ki ni marala hoditi. Mama jo je držala za roko in vlekla za seboj.

Že zgodaj zjutraj smo se družine odpravile na pot. Šli smo čez Sveto Ano, skozi Lisjak, po mostu čez Savo in zavili desno po poti nad Cajhnom. Takrat je bila pod potjo nad Cajhnom gostilna, kjer pa smo se ustavili šele, ko smo se vračali s planine. Otrokom so starši kupili malinovec, kar je bilo za nas nekaj imenitnega. Mimo »Amerikanca« nas je pot vodila do Goške planine. Malo pred kočo se je odcepila ozka steza preko pašnikov. To je bila bližnjica do Radovljiške planine. Na Zgoški planini so imeli hudega bika, zato so morali po strmini vedno tiho teči in biti čim manj opazni. Ko smo zlezli čez ograjo, ki je označevala konec planine, smo si oddahnili.

Na vrhu Jelovice smo prečkali široko, lepo urejeno gozdno cesto, ki je vodila z Rovtarice na Martinčka. Vedela sem, da planina ni več daleč. Pred kočo nas je sprejela gospodinja in nam odredila prostor za spanje. Pred vhodom v kočo je stala na desni strani lesena uta, v kateri so bile slamnjače. V tistem prostoru smo spali otroci. Spodaj v koči je bil dnevni prostor z mizami in stoli. V kuhinji nam je gospodinja enkrat na dan skuhala enolončnico. Pri kuhi so ji pomagale naše mame. Odrasli in manjši otroci so spali zgoraj na skupnih ležiščih, kjer so bili leseni pogradi.

Zjutraj ko se je rosa posušila, smo s kanglicami za mleko odhajali na bližnje in bolj oddaljene »frate« nabirat jagode. Jagod je bilo veliko, tako da smo imele veliko pločevinasto posodo in vedro polno v dveh dneh. Mama si je oprtala nahrbtnik, poln jagod, in se odpravila v dolino. Nas tri je pustila v oskrbi svojim znankam. Doma je ostala dva dni. Narediti je morala marmelado. Kuhane gozdne jagode so grenke, zato mama jagod ni kuhala. Najprej jih je pretlačila v veliki posodi, nato dodala sladkor in dolgo mešala. Naslednji dan je vlila marmelado v kozarce, po vrhu potresla salicilni prašek, da se ne bi pokvarila in jih zaprla s celofanom. Po tem opravilu se je ponovno podala na pot na planino, kjer smo jo težko čakale.

Nabirali smo tudi gobe. Mama je poznala kraje, kjer so rasli gobani. Večkrat smo prišli do Rovtarice. To je kraj z velikim lesenim naseljem, kjer so prebivali gozdarski delavci. Tam je bila tudi skromna trgovina, kjer so lahko nabavili potrebno hrano.

Čeprav sem imela na planini družbo, sem pogrešala vrstnike iz naše hiše in kopanje na kopališču, zato sem se rada vračala domov.