Radovljiška planina

Ko so dozorele borovnice, smo se spet odpravili na Radovljiško planino. Ko je neko jutro ostala mama s Cvetko v koči, da bi pomagala gospodinji pri kuhi, sva se z Marico priključili skupini obiralcev borovnic. Od koče smo bili oddaljeni uro hoda. Hitro sva napolnili kanglici z borovnicami, zato sva se odločili, da se vrneva v kočo sami. Prepričani sva bili, da pot do planine dobro poznava. Tudi znanci, ki bi morali paziti na naju, so bili prepričani, da je pot do planine preprosta in varna. Od skupine sva se ločili okrog enih popoldne. Hodili sva po lepi gozdni poti skozi smrekov gozd. Na prvem razpotju sva sledili odtisom najinih čevljev. Imeli sva nazobčane gumijaste podplate, tako da sva svoje odtise hitro prepoznali. Nenadoma se je v gozd prikadila gosta megla in pričelo je rahlo deževati. Na naslednjem razpotju sva se odločili za smer, ki ni bila prava. Hodili sva in hodili, a planine ni bilo nikjer. V daljavi sva zaslišali odmeve sekir. Vedeli sva, da morava priti do ljudi, zato sva hodili in hodili, a ljudi še ni bilo videti. Bili sva desetletni deklici, premočeni od dežja in prestrašeni, ker sva se izgubili. Jokati sva začeli šele, ko sva zagledali može, ki so vedrili pod šotorom, narejenim iz smrekovega lubja. Povedali sva, da morava priti na Radovljiško planino. Drvarji so se prijeli za glavo, ker sva bili oddaljeni od koče za več kot dve uri hoda. Najprej so naju nahranili, nato pa naju je gozdar spremljal proti planini. Hodili smo dve uri in prišli na veliko gozdno poseko. Gozdar je povedal, da se mora vrniti, midve pa naj se spustiva po poseki navzdol. Zabičal nama je, da ne smeva zaiti v gozd. Gozdar nama je obljubil, da bova že čez pol ure pri koči.

Nabiralci borovnic so se vrnili eno uro pred nama na planino in se začudili, da naju še ni. Pastir Jože in mama sta se pripravila, da naju gresta iskat. Megla je bila tako gosta, da ju nisva videli, temveč samo slišali. Ko sta naju zagledala, sta si oddahnila.

Za naju je bil ta dogodek dobra šola. Nikdar več se nisva oddaljevali od skupine. Še več, brez mame nisva šli nikamor. V treh dneh smo nabrali dovolj borovnic in smo se vrnili domov. Mamica je skuhala marmelado in naredila borovničev sok.

Proti koncu poletja smo opravili še tretji pohod na Radovljiško planino. Šli smo nabirat maline. V koči smo prespali le eno noč, ker smo napolnili posode že v enem dnevu. Iz nabranih malin je mama doma skuhala malinovec.

Ko so »frate« pogozdili in so jih prerasle smrečice, se je začela Radovljiška planina zaraščati. Zadruga je tu pašo opustila. Nazadnje sem bila na planini, ko smo člani Društva prijateljev mladine kočo pospravili in jo uredili za počitniško kolonijo radovljiških otrok.

Kočo na Radovljiški planini so pozneje podrli. Njene dele je zadruga prodala, iz njih pa so naredili kočo na Voglu.                    

Moja mama

Marija Bertoncelj, rojena Jurkovič, naša mama, se je rodila 16. novembra 1914 v kajžarski družini v Predtrgu 36. Takrat je bila prva svetovna vojna. Oče Mihael je bil v avstro-ogrski vojski. Prestal je vse muke soške fronte. Na vzhodni fronti se je boril na območju, kjer so prvič uporabili bojne strupe. Bil je med tistimi vojaki, ki so bili deležni strupenih plinov zaradi vetra, ki je zapihal proti njim. Zaradi njih je imel vedno težave z želodcem.