Biljana Ristić iz Loškega muzeja, ki je prispeval glavnino razstavnih primerkov fosilov, paleontolog iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije Matija Križnar, ki je postavil razstavo, z besedili pa sta jo poleg njega opremila še Matevž Novak z Geološkega zavoda Slovenije in Katja Mohorič Bonča iz Muzeja Železniki. / Foto: Simon Benedičič
Ramovš, čuvaj geološke dediščine
V torek, 17. decembra, bo minilo sto let od rojstva priznanega paleontologa in geologa prof. dr. Antona Ramovša. V počastitev okroglega jubileja so v njegovi rojstni Dolenji vasi odprli spominsko sobo, ki priča o njegovem bogatem življenju in delu.
Prof. dr. Anton Ramovš se je rodil 17. decembra 1924 na domačiji pri Žnidarju v Dolenji vasi; domačini so ga tako poznali kot Žnidarjevega Tončka. Ramovš velja za enega največjih slovenskih paleontologov in geologov. Poučeval je na ljubljanski univerzi, bil pa je tudi mednarodno uveljavljen profesor ter prejemnik številnih nagrad in priznanj. Umrl je 1. maja 2011 v Ljubljani. Veliko pozornosti je posvetil tudi geologiji svoje rodne Selške doline. Občina Železniki ga je leta 2003 razglasila za častnega občana. V počastitev stote obletnice rojstva uglednega rojaka so v Dolenji vasi nedavno odprli spominsko sobo z razstavo njegovih del.
Razstava, ki so jo naslovili Prof. dr. Anton Ramovš (1924–2011) – raziskovalec in čuvaj geološke dediščine, prikazuje zgolj drobec njegovega obširnega opusa. Razstavo je postavil paleontolog in vodja Kustodiata za geologijo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije Matija Križnar, poleg njega pa so pri pripravi zbirke sodelovali še direktorica Javnega zavoda Ratitovec Andreja R. Megušar, kustosinja v Muzeju Železniki Katja Mohorič Bonča, predsednik Muzejskega društva Železniki Rudi Rejc in predsednik Krajevne skupnosti Dolenja vas Jernej Bešter.
Zapuščino dr. Ramovša med drugim hranijo Loški muzej, ki mu je podaril svojo paleontološko zbirko, škofjeloška enota Zgodovinskega arhiva Ljubljana, ki ji je zaupal osebno korespondenco, in Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka, kamor je daroval več tisoč enot strokovnega gradiva. Razstava prikazuje fosile, literaturo in nekatere osebne predmete dr. Ramovša. Glavnina razstavnih primerkov fosilov je izposojena iz Loškega muzeja, nekatere predmete pa so za razstavo podarili Matija Križnar, Matevž Novak z Geološkega zavoda Slovenije, muzejsko društvo in Muzej Železniki ter Prirodoslovni muzej Slovenije.
Na razstavi izvemo, da je Ramovš po končani osnovni šoli v Selcih izobraževanje nadaljeval na gimnaziji v Šentvidu in nato po koncu druge svetovne vojne v Kranju, kjer je leta 1946 tudi maturiral. Štiri leta kasneje je v Ljubljani diplomiral iz geologije in paleontologije, leta 1956 pa doktoriral z raziskavo geološke zgradbe in fosilov zgornjepermskih plasti loških in polhograjskih hribov. Bil je profesor na tedanji katedri za geologijo in paleontologijo na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo univerze v Ljubljani. Poleg profesorskih obveznosti je opravljal mnoge terenske raziskave doma in v tujini, svoje bogato znanje pa je nadgrajeval tudi v Nemčiji in Avstriji.
Ob odprtju razstave je Križnar poudaril, da je dr. Ramovš za seboj pustil bogato zapuščino. Njegovo raziskovalno delo je obsegalo predvsem fosile iz paleozojskih plasti Karavank, Škofjeloško-Polhograjskega hribovja in Ortneka na Dolenjskem. »Slovenski raziskovalci in tuji strokovnjaki so po njem poimenovali ne samo fosilne vrste, ampak celo rodove in družine. To je res velika čast,« je povedal Križnar. Je pa tudi Ramovš nekaj fosilov poimenoval po slovenskih krajih oz. hribovjih. Iz Karavank je denimo opisal nov rod ramenonožcev Karavankina z več novimi vrstami. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, denimo Levstikovo nagrado, plaketo Žige Zoisa, nagrado Borisa Kidriča …
Ramovš je bil tudi izjemno plodovit pisec: njegovo publicistično delo zajema skoraj 550 bibliografskih enot. Bil je avtor strokovnih monografij, učbenikov, člankov in poljudnih publikacij. Opisoval je naravno in kulturno dediščino slovenskega prostora. Proučeval in opisoval je tudi slapove ter naravne gradbene in okrasne kamne, vključno z apnencem s Hotavelj, škofjeloškim konglomeratom, peračiškim tufom … S prispevki je bogatil tudi Loške razglede in zbornik Selške doline Železne niti, bil je urednik naravoslovne revije Proteus, sodeloval je pri nastajanju knjižic Mladi geolog. »Zelo lepo je znal napisati poljudne članke in vsebino približati tudi navadnemu smrtniku. To je bila njegova vrlina, ki jo skušam vzdrževati tudi sam,« je poudaril Križnar, ki je po rodu iz Škofje Loke in je Ramovša tudi osebno poznal. »Profesor je bil zelo odprt in mi je podal več koristnih nasvetov. Med njimi je bil tudi ta, da je dobro, da se ne učim samo paleontologije, ampak da se poskušam naučiti tudi čim več jezikov.«
Odprtja spominske sobe, posvečene njegovemu profesorju, se je udeležil tudi geolog Alojzij Pavel Florjančič, prav tako iz Škofje Loke. Poudaril je, da v Sloveniji po Ramovševi zaslugi ni pokrajine, ki bi bila geološko tako raziskana, kot je celo škofjeloško ozemlje s posebnim poudarkom tudi na Selški dolini. Pohvalil je lokalno skupnost, da je z razstavo del podarjenih Ramovševih zbirk, ki že leta samevajo v Škofji Loki, postavila na ogled širši javnosti. V torek, 17. decembra, na stoto obletnico Ramovševega rojstva, bo ob dnevu odprtih vrat ob 18. uri po razstavi vodil prav Florjančič. Spominska soba, ki so jo uredili v prostorih športnega društva ob igrišču v Dolenji vasi, je sicer na ogled za najavljene obiskovalce (za več informacij so na voljo v TIC Železniki na telefonski številki 04 514 73 56).
V Muzeju Železniki pa so ob stoti obletnici Ramovševega rojstva v začetku decembra odprli prenovljeno geološko in rudarsko zbirko. Pri postavitvi prve je leta 1968 sodeloval prav dr. Ramovš, ki je za zbirko pripravil nekatere rude in kamnine iz bližnje okolice.
