Ranocelnik Tomaž Pirc in pesnik France Prešeren

V prejšnjih stoletjih evropske zgodovine so se univerzitetno izobraženi zdravniki (fiziki) zelo izogibali vsakršnim »krvavim« posegom v človeško telo (puščanje krvi, puljenje zob, oskrba ran ipd.) in so jih kot manj vredne rajši prepuščali določenim, za to priučenim obrtnikom, kot so bili padarji (kopališčniki) in še posebej brivci. Šele ob koncu 18. in na začetku 19. stoletja, v času razsvetljenstva, so evropske vladarske hiše začele ustanavljati posebne mediko-kirurške šole – v Ljubljani že leta 1782 –, v katerih so se kandidati strokovno izobraževali za ranocelnike in porodničarje; postali so t. i. patroni kirurgije. Za povprečne ljudi so bili mnogo bolj dosegljivi, pa tudi precej cenejši od univerzitetno izobraženih fizikov, ki so se pa pogosto pritoževali nad ranocelniško »konkurenco« ... V našem prikazu se bomo spomnili na enega najbolj uglednih ranocelnikov svojega časa, na Tomaža Pirca in njegov odnos do pesnika Franceta Prešerna.

Tomaž Pirc se je rodil 29. oktobra 1813 v kranjski barvarski družini Pircev. Po krajšem brivskem in ranocelniškem uku v Ljubljani je leta 1827 naredil prvi gramatikalni razred tamkajšnje gimnazije. V letih od 1833 do 1835 je obiskoval mediko-kirurško šolo na ljubljanskem liceju, kjer je opravil vse potrebne izpite, tudi iz veterine, in tako dobil ob posebni prisegi leta 1836 diplomo kot »Tauglicher und wohl erfahrener Wundarzt und Geburtshelfer«, torej kot sposoben in izkušen ranocelnik in porodničar.

Prvo službo je nastopil v Kranju, kjer şe je leta 1837 oženil z Jožefino Frančiško Götzel, ki mu je tam rodila sedem otrok. Ordiniral je v hiši na današnjem Mestnem trgu, pogosto pa je tudi obiskoval bolnike v okoliških vaseh. Tisti čas sta na tem področju razsajali nalezljivi bolezni kolera in tifus, ki sta zahtevali od zdravnikov in ranocelnikov veliko zavzetosti ter požrtvovalnosti, čeprav so povzročitelje in s tem ustrezno vzročno zdravljenje odkrili šele v bakteriološkem obdobju medicine – mnogo desetletij pozneje.

V Kranju je 1846. leta odprl svojo advokatsko pisarno dr. France Prešeren. V kratkem si je kot zelo sposoben pravnik pridobil veliko uglednih strank v poslovnem svetu, med zemljiškim gospostvom, duhovščino pa tudi med kmečkim prebivalstvom. Čeprav so bili njegovi dohodki sprva zagotovo kar dobri, je denar ob poznejši hudi pesnikovi bolezni hitro skopnel.

Tomaž Pirc je spadal med ožjo pesnikovo kranjsko družbo, v kateri so bili po njegovih besedah še trgovec Florian, Viktor Vest, kazenski komisar pl. Andriolli, preddvorski graščak Urbančič, Konrad in Rudolf Lokar. Vsi so se menda ob srečanjih v nekaterih kranjskih gostilnah dobro zabavali. Kljub družbi pa se je pesnik, močno duševno osamljen, vdajal alkoholu in kmalu se ga je lotilo neozdravljivo obolenje jeter.

Po pripovedovanju Prešernove hčere Ernestine je bil očetov »uradni zdravnik« dr. Anton Bežek, okrajni zdravnik v Kranju. Zdravstvene tegobe pa sta mu skušala olajšati še ranocelnika Tomaž Pirc in Luka Perg kljub nasprotovanju zdravnika, češ da po svoje in nedovoljeno zdravita tudi notranje bolezni. Tomaž Pirc svojih uslug pesniku ni nikdar zaračunal, medtem ko je zdravnik še po njegovi smrti od dedičev zahteval kar veliko vsoto petdesetih goldinarjev. Prvi je povedal, da je bil Prešernu ob njegovi vodenici trikrat vodo izpustil in da jo je bilo za cel »škaf«. To pa je pesnikova sestra Lenka pozneje zanikala, kot tudi sam bolnik.

Bleiweisove Novice so namreč 10. januarja 1849 objavile naslednjo novico: »Novičar: Z zdravjem našiga slavniga pesnika Dr. Prešerna slabo stoji; pred nekimi dnevi so mu vodo iz trebuha izpustili, ker je vodenica čedalje hujše prihajala. Bog dej! de bi mu zdaj odleglo in de bi spet ozdravil.« Kaže, da se je Prešeren nad tem sporočilom pritožil, saj lahko 17. januarja 1849 v istem časopisu preberemo: »Gosp. Dr. Prešerin nam je na znanje dal, de ni res kar je uni dan Novičar zastran njegove bolezni govoril in de njegova bolezen ni huda, kar se očitno vidi, ker g. dohtar sam Novice bere. Z velikim veseljem tedej prekličemo Novičarjevo laž.«

Žal se je kmalu pokazalo, da je bilo prvotno obvestilo slovenski javnosti o pesnikovem zdravstvenem stanju resnično, saj so Novice že 14. februarja 1849 objavile »Žalostno oznanilo – in prijazno vabilo. Slavni slovenski pesnik dr. France Prešerin je 8. dan tega meseca ob osmih dopoldne v Kranji po 13 tednov dolgi bolezni na vodenici umerl v 49. letu svoje starosti. Gosp. tehant Dagarin, ki so ga vsak dan obiskovali, ne morejo dosti dopovedati, kako poterpežljiv je bil rajnki celi čas svoje bolezni, in kako lepo z Bogam spravljen de je umrl. Noter do zadnjiga zdihljaja se je dobro zavedel: 'Vzdignite me, zadušiti me hoče' so bile njegove poslednje besede, in komej jih je izrekel – je pa vgasnil. Zjutrej malo pred smertjo je še svoji sestri rekel: 'Kmalu bo treba pred sodbo iti' – in zares se je zgodilo!«

V soboto, 10. dan tega meseca, je bil pogreb, kakršnega v Kranju še ni bilo. Pesnika so pokopali na kranjskem pokopališču dekan Dagarin in sedem duhovnikov ob častnem spremstvu Narodne straže ter prisotnosti množice pogrebcev ter prijateljev iz Ljubljane in drugih slovenskih mest. Med njimi je bil zagotovo tudi Tomaž Pirc.

Leta 1850 se je Pirc z družino preselil v Tržič, kjer je obveljal za zelo uglednega zdravnika, četudi ni študiral na medicinski fakulteti – se je pa sam veliko izobraževal. Bil je celo član Društva zdravnikov na Kranjskem. Pri njem so iskali pomoč ljudje od blizu in daleč z najrazličnejšimi bolezenskimi težavami; med njimi so nekateri pripadali uglednim družbenim stanovom. Tako je postal družinski zdravnik graščakov Urbančičev iz Preddvora, pri katerih je srečal Primičevo Julijo. V Tržiču je imel navado, da je vsak dan po obedu zahajal najprej v Schmidtovo kavarno, nato pa v gostilno Pr' Slug, kjer so se v posebni sobi zbirali ob tržaškem vinu bržanki mestni izobraženci. Tu ga je srečal literarni zgodovinar Fran Levec (1846–1916) in ga povprašal po spominih na druženje s pesnikom Prešernom v kranjskih letih. Njegove zapiske hrani danes rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V celoti so objavljeni v knjižnem delu pisca teh vrstic »Tomaž Pirc« (Gorenjski in Tržiški muzej. Kranj 2015.). Navajam samo eno pričevanje, o Primicovi Juliji (povedano delno v nemščini): »Iz njegovih ust vem, da s svojo Julijo ni nikdar govoril … Julijo sem poznal kot žensko, ni bila nobena lepotica. Z njo sem bil večkrat skupaj v Preddvoru pri Urbančičevih, kjer je bila v gosteh. Bila je nečimrna.«

Tomaž Pirc je umrl v Tržiču 18. junija 1880. Njegov nagrobnik stoji danes ob Tržiškem muzeju.