Razsvetljenstvo 2.0

»Pomembno se je zavedati, da spoštovanje družbenih institucij in spoštovanje vidikov podedovane kulture nikakor nista enaka 'ravnanju po občutku'. Dejansko je glavna naloga številnih institucij prav v tem, da nam pomagajo pri premagovanju intuitivnih, spontanih odzivov. To očitno velja za tradicionalno zakonsko zvezo, enako pa velja tudi za naš kazenskopravni sistem, mreže socialne varnosti, okoljske zakone in celo davčni sistem. Žal se zdi, da konservativci nimajo več tega vpogleda. Zato je sedanje vzdušje antiracionalizma tako zelo zgrešeno. Dobro je, da imamo na voljo goro psiholoških raziskav, ki podrobno opisujejo različne načine, kako nam racionalno razmišljanje in delovanje po navadi spodletita. Toda očitna praktična posledica ni spoznanje, da je v redu biti neracionalen, ampak da se moramo veliko bolj potruditi, da postanemo racionalni, in da moramo razviti sisteme in strategije, ki nas varujejo pred posledicami napak, kadar nam to ne uspe. Pomembno se je zavedati, da racionalnost ni neki tuji niz pravil, ki bi nam bil vsiljen od zgoraj, temveč je temelj človekove svobode in avtonomije. Je nabor pravil, ki jih upoštevamo, kadar želimo, da naša prepričanja ustrezajo resničnosti; kadar se želimo izogniti neuspehu pri uresničevanju svojih ciljev in kadar se želimo dogovoriti o načelih skupnega življenja. Prav z uporabo razuma smo se lahko izvili iz družbenih razmer, ki so prevladovale 99 odstotkov zgodovine naše vrste – to so bile majhne družbe, v katerih je vladalo vraževerje, ki jim je grozilo nasilje in so živele na ravni golega preživetja ali blizu nje. Čeprav je pomembno, da ne ustvarjamo iluzij o moči človeškega razuma, je prav tako pomembno, da ne ustvarjamo iluzij o alternativi. /…/ Vzpon političnega gibanja, ki izrecno dodeljuje prednost intuiciji pred razumom, je zadeve še bolj zaostril. Drugače kot 'iracionalna levica', ki je bila v zahodnih demokracijah skoraj povsem brez politične moči, je 'iracionalna desnica' dejansko doživela velik volilni uspeh. Mnogi so upravičeno pesimistični glede možnosti, da bi se to spremenilo, zlasti v Združenih državah Amerike. V ameriški družbi je trenutno toliko različnih institucionalnih napak, ki se medsebojno krepijo, da si je težko predstavljati pot naprej …« (str. 366–367)

»Kako povrniti razum v politiko, gospodarstvo in naša življenja?« Vprašanje je pravo, a najhujši iracionalisti našega časa te knjige ne bodo brali. Zato se njen zadnji stavek glasi: »Vsaj mi – prijatelji in zavezniki razsvetljenstva – moramo spremeniti svojo taktiko in poskusiti znova.«