Rdečo knjižico še zmeraj hranim

»Čez kakšnih pet let se je politični sekretar na naši občini upokojil, na njegovo mesto so kljub pomanjkanju izobrazbe postavili mene. Pristal sem, ker mi je pripadala več kot enkrat višja plača. Pa delo ni bilo težko …«

Jakob se sem in tja med pripovedovanjem tudi zabava: »Odgovoren sem bil, haha, za širjenje in uveljavljanje socialistične ideologije, za promocijo vrednot, kot so delavsko samoupravljanje, enakost in solidarnost. Nadzirati sem moral zaposlene, ali spoštujejo smernice Komunistične partije. Rečeno po domače: osem ur službe sem lahko v pisarni spal, reševal križanke in razmišljal o ženskah, kajti voda mi je, tako sem mislil, na tem področju že pošteno tekla v grlo …

V tistem času je bil poklic tipkarice med dekleti zelo zanimiv. Ko smo dali ven razpis, smo dobili kar nekaj prošenj. Gospa, ki je skrbela za knjigovodstvo, je prišla k meni in me zelo ostro napadla. Dejala mi je, da ima vrh glave zaposlitev prek zvez in poznanstev, da je že skrajni čas, da vzamemo v službo osebo, ki je vsaj malo sposobna. Bil sem užaljen, saj sem mislil, da njene besede letijo name, pa niso. Jaz sem bil tisti, ki je potem sprejemal kandidatke in se pogovarjal z njimi. Nekatere so res prišle s priporočili in med njimi je bila tudi Marta. Na pogled ni bila nič posebnega, je pa zelo vešče in korektno odgovarjala na vprašanja, ki mi jih je na list papirja zapisala knjigovodkinja. Po notranji intuiciji sem se potem odločil zanjo, kar pa ženskemu delu kolektiva ni bilo prav. Marta je v tretjem letniku fakultete prekinila študij, ker je zanosila in potem tudi rodila sina. Fant je zbežal k vojakom in jo pustil samo. Še dobro, da se njeni domači niso ozirali na 'sramoto', ki jim jo je zakuhala. Včasih sem jo pospremil na avtobusno postajo, včasih sva si v bifeju privoščila čaj. Lepo mi je bilo v njeni družbi. Četudi je bila zelo razgledana, jaz pa 'zabit kot štanga v tla', sva se kar dobro razumela. Ko je pretipkavala moje umotvore, jih je zmeraj lepo uredila, postavila vejice in popravila slovnične napake. Nagovorila me je, da sem se vpisal v večerno šolo, z njeno pomočjo sem opravil nekaj tečajev. Kasneje, ko je že bila pomembna izobrazba, so mi zaradi enega in drugega priznali srednjo šolo. Imel sem jo kar rad, a da bi jo prosil, naj se poroči z menoj?! Tega si pa nisem upal storiti. Pa mi je nekoč kar sama predlagala, da bi bilo dobro, če bi stopila pred matičarja. Ljubezni tudi ona ni omenjala, ampak delitev stroškov. Šele ob zlati poroki sem ji povedal, kako me je osrečila.

Lahko rečem, da sva imela popoln zakon. Vztrajal sem, da k sebi vzameva tudi njenega nezakonskega sina, ki sem mu s poroko dal tudi svoj priimek. Do konca življenja me je klical atej. Ne vem, kako je to mogoče, a imel sem ga še malo raje kot lastnega sina.

Marta je bila zelo podjetna, hitro sva začela zidati lastno hišo. Oba sva sicer imela šoferski izpit, a vozila je zmeraj ona. Na cesti sem bil precej plašen, vozil sem zelo previdno, kar jo je spravljala ob živce, saj je rada pritisnila na gas. Edino, kar obžalujem, je, da se nama je rodil le en otrok. Imela je več abortusov, zaradi katerih je veliko noči prejokala. Ponoči, ko ni mogla spati, je brala knjige, ki jih je bilo v hiši vse polno. Včasih sem že iz vljudnosti kakšno vzel v roke, a ne za dolgo, ker me niso zanimale.

Je pa zelo rad bral tudi Vladimir, najinega skupnega sina Leona pa so zanimala predvsem letala. Otroška želja se mu je uresničila, postal je pilot, zaposlil se je pri večji ameriški letalski družbi. Dober teden po upokojitvi je doživel prometno nesrečo, ko se je vanj zaletel srnjak, avto pa zrinil čez cesto … V nesreči sta umrla oba z ženo, ki je bila delno indijanske krvi. Otrok pa nista imela.

Tudi Vladimir nama je pobegnil v tujino. Oba z ženo sva jokala, ko se je to zgodilo. Tudi on v zakonu ni imel otrok, njegova žena je želela, da bi kakšnega posvojila, on pa se ni strinjal. Ne vem, zakaj ne. Potem se ga je naveličala prositi, našla si je drugega in si z njim ustvarila družino. Rodile so se ji tri hčerke, s katerimi vzdržujem stike, ker so zelo prijetna dekleta. Vladimir je prek oglasov spoznal Amelie in se na vrat na nos preselil k njej, četudi se prej še nikoli nista videla. Po rodu je bila Poljakinja, živela pa je v Makedoniji, kjer je poučevala ruščino in poljščino. Bila je zelo srčna ženska, zmeraj me je celo večnost objemala in 'lupčkala', ko sta prihajala na obiske. Srce mi je igralo od veselja, ko sem videl, da sina osrečuje. Kot geometer je kar dobro zaslužil, veliko sta potovala, bila sta kot ustvarjena drug za drugega. Potem je ona zbolela za rakom na trebušni slinavki, nakar še on. Z isto diagnozo. V enem letu sem izgubil oba, kar me je zelo potrlo.

Žena me je zapustila pred dvajsetimi leti. Ko sva bila malo starejša, sva imela navado, da sva se, če sva se le mogla, držala za roke. Vedno bolj sem jo imel rad in zato sem se je moral ves čas dotikati. Tudi v tistih rečeh sva se s časom ujela in nama ni bilo dolgčas, če je zunaj deževalo, pa nisva imela česa drugega početi.

Ob praznovanju zlate poroke, malo preden je umrla, sva se na njeno željo poročila tudi cerkveno. A rdečo knjižico ZK sem kljub temu ohranil – že zaradi spominov na vse, kar mi je življenje tudi zaradi nje prineslo.«

(Konec)