Rebrinec

Bilo je še v mojih pediatričnih časih, ko so mi v ordinacijo iz nekega kranjskega vrtca pripeljali štiriletnega fantička, ki so se mu na golih nogah, obutih v sandalce, nenadoma pojavili veliki kožni mehurji. Izvedeli smo, da so se otroci igrali v travi, ko je samo ta fantiček nenadoma dobil na nogah kožne spremembe. Po daljšem premisleku sem spoznal, da gre pri otroku za posebno fototoksično reakcijo, ki nastane pri preobčutljivih ljudeh na soncu ob stiku kože z deli rastline, ki se imenuje navadni rebrinec, pa tudi (divji) bršč, komna, mrkevca, mrkuca, zajčja rebra ...

Rebrinec (Pastinaca sativa) je pogosta rastlina, na katero lahko naletimo vse poletje po travnikih in obmejnih poteh, kjer je zaradi svoje rumene obarvanosti zelo prepoznaven. Naseli se na sveža ali zmerno suha in globoka tla, ki so preskrbljena s hranili. Steblo sega do enega metra višine in se zelo razraste. Listi so pernato deljeni, jajčasti in grobo nazobčani. Cvetove ima na kobulu rumene, eliptični plodovi pa so zelenkasti. Rebrinec vsebuje strupene furokumarine kot obrambni mehanizem proti rastlinojedcem in ti povzroče pri nekaterih ljudeh pod vplivom sončne svetlobe dermatitis, vnetje kože. Je morda kakšen tak med našimi bralci? V ljudski medicini in homeopatiji uporabljajo rebrinec zoper različne bolezenske tegobe.

Korenina še ne cvetočih rastlin je užitna, čeprav je pri divjih rastlinah menda nekoliko grenka. Boljša je pri gojenem rebrincu, kar posebno cenijo Francozi. V Angliji in na Irskem pripravljajo iz rebrinca vino in liker, uporabljajo ga tudi v pivovarstvu.

Kaj pa pravi o rebrincu (pastinaki) naša tradicionalna kuharska knjiga Matere Felicite Kalinšek: »Pastinak pražen. Ostrgaj korenčke pastinaka in ga zreži na prst dolga stebelca, ki jih v slanem kropu prevri in odcejene stresi na presno maslo. Prilij nekaj juhe, če treba, osoli in pokrito praži, dokler se ne zmehča.«