Rejenci obogatili njeno življenje

Odločitev o rejništvu je skupaj z možem Marijanom in v dogovoru z vsemi štirimi svojimi otroki sprejela, ko je po odhodu še najmlajšega sina v osnovno šolo hiša naenkrat ostala prazna in tiha. »Tega nisem bila vajena, saj nobeden od otrok ni obiskoval vrtca,« je priznala in dodala, da je zato začela razmišljati, da bi si ob skrbi za dom in kmetijo našla še dodatno zaposlitev. Tako se je spomnila na svojo sošolko iz srednje šole, ki jo je že takrat navdušila s svojo izkušnjo od doma, kjer so imeli v rejništvu otroka, ki je bil invalid brez nog. »Ves čas je razlagala, kako se igrajo z njim in kako se imajo lepo.« Zato ji o odločitvi za rejništvo niti ni bilo treba veliko premišljevati. In tako je vrata svojega doma in tudi svoje srce na široko odprla doslej devetim rejencem, za katere pravi, da so ji obogatili življenje in ji razširili obzorja.

Prvo rejenko je po približno letu dni priprav, v okviru katerih je morala urediti vse potrebne papirje in opraviti izobraževanja, v svoj dom sprejela pred petnajstimi leti. Šlo je za pet mesecev staro deklico s posebnimi potrebami, ki še danes prihaja v tako imenovano vikend rejništvo. Pred časom je v oskrbo sprejela že devetega otroka, sedemletno deklico. Prizna, da se na otroke zelo naveže, saj jih vedno sprejmejo kot še enega družinskega člana in nikoli ni delala razlik med svojimi otroki in rejenci. Največkrat so to zelo majhni otroci, pogosto pridejo v družino neposredno iz porodnišnice. Med njimi je bil tudi fantek, ki je nato v družini Možina ostal kar šest let. »Od njega se je bilo najtežje ločiti, sploh ker so ga posvojili ravno v času korone in smo se zato zelo težko srečevali,« se spominja Ivanka Možina, ki z otroki ohranja stike tudi po tem, ko niso več v njeni oskrbi, ter se rada udeležuje njihovih rojstnih dni in praznovanj. Kljub temu ji ni težko priznati, da je včasih tudi naporno, posebno ko so rejenci v puberteti ali imajo telesne omejitve in druge posebnosti. Za vzgojo otrok v rejništvu je zato potrebno veliko ljubezni, vztrajnosti in potrpljenja. »A prav z vsakim otrokom sem pridobila kakšno novo izkušnjo, predvsem pa sem postala bolj samozavestna,« poudari Ivanka Možina in prizna, da včasih ne bi niti pomislila, da bi se recimo sama peljala na morje, težave je imela že z vožnjo do Ljubljane. »Spomnim se, da sem imela celo prebavne motnje, ko sem morala prvič na hčerin roditeljski sestanek v Ljubljano,« se posmeje. S prvo rejenko pa ne samo, da se je zaradi njenih potreb sama z njo odpravila na morje, ampak sta morali skupaj celo v London na zdravljenje. In se ob tem z nasmeškom na obrazu spomni besed znanke, ki ji je napovedala, da bo zaradi teh otrok povsem »privezana« na dom. »V bistvu sem bila prej celo več doma, glede na to, da imamo tudi kmetijo,« se posmeje.

Svoje odločitve za rejništvo, je zatrdila, zato ni prav nikoli obžalovala, čeprav je včasih naporno. »Najbolj naporno je bilo med epidemijo koronavirusa, ko sta bili pri meni dvojčici, ki sta imeli že tako težave z učenjem, zato je bilo šolanje na daljavo še poseben izziv.« Prizna, da si je takrat tudi sredi dopoldneva morala vzeti čas zase, ko je imela šolskih razlag čez glavo. »Takrat sem si natočila vodo v kad in zraven poslušala glasbo, da sem se umirila,« se v smehu spomni težkega obdobja. A prizna, da prav zaradi rejencev danes na marsikatero stvar gleda drugače in se je loteva s precej več samozavesti.