Res dobr', če nisi dost' dober

Četrtek je. Smo na debati v Kavarni Layer. Dost dober klepet plac, tak precej art, samosvoj, ravno pravi za Dost dobro plato. Kdo je tu že popil 1000 kav, včasih iz Danske najbrž pride Marjana ali pa paše samo še Hladna kava, urejeno brkatemu tipu, ki sedi za vrati, v mislih berem Guantanamo, kakopak Standard, sploh če Nisi pank ... V stavku se skriva nekaj naslovov pesmi, ki jih prinaša prvi album Smetnakov, o katerem člani menijo – tako kot mnogi, ki so za njega poslušanje že rezervirali ušesa –, da je ta preprosto Dost dobra plata. »Layerca« je morda tudi eden od kranjskih markerjev Smetnakov, ki so že večkrat imeli »špil« v sosednjem Stolpu Škrlovec. Tudi ta petek jih bo slišati. V živo. Prav tu. Ob meni sedijo štirje mladeniči: Amadei Šaršanski (bas), Gal Grobovšek (tenor saksofon, vokal) in Anže Balantič (trobenta), pa z nekaj zamude še Rok Valjavec (električna kitara). Manjkata Žan Škrjanec (pozavna) in Anže Podobnik (bobni). Naročimo pijačo: metin čaj, pivo, kakav s smetano, čaj.

Fantje, a to je zdaj pank? (vsi v smeh)

Gal: Oni so bolj pank kot jaz, so »against the grain«, skratka proti normi.

Opravimo najprej s faktičnim. Smetnaki ste začeli 2017 kot srednješolska skupina, ki pa od leta 2021 deluje v nekoliko spremenjeni postavi ...

Anže: Naš prvi špil je bil na Gimnaziji Kranj na Tedxu. Z začetno ekipo smo sodelovali do leta 2020, potem pa se je zamenjala ritem sekcija, basist in bobnar, in kitarist. V novi sestavi smo prvič imeli koncert med epidemijo na Trainstationu.

Gal: Zadnji, tako kot pravkar, je v bend prišel Rok, naš profesor kitare. Vsi z glasbeno šolo, štirje tudi s konservatorijem za glasbo, trije smo vzporedno delali dve šoli.

Anže: Zdaj se ukvarjam z robotiko

Gal: Jaz sem oblikovalec ...

Amadei: Glasbenik, basist povsod, kjer plačajo ... Učim bas kitaro, sem studijski glasbenik, igram v priložnostnih špilih, kakšni poroki ...

Se da od tega živeti?

Amadei: Če se malo potrudiš in si kakšen dan tudi malo lačen, potem gre.

Gal: Žan je v Tržiškem muzeju kustos pripravnik, bobnar Anže pa hišnik, predvsem pa vodnik reševalnega psa.

Po nekaj letih koncertiranja in po določenem naboru pesmi pa pride čas za prvi album ... Ali kako drugače?

Anže: Res ne vem, ali je bilo v bendu kdaj posebej izraženo, da zdaj pa delamo za album. Mi smo bolj delali skladbe, in ko smo jih že nekaj imeli, smo si rekli, pa dajmo to na neki način zapakirati.

Gal: Vedno smo se imeli za koncertni bend, igrati v živo ljudem. Plošča je predvsem sredstvo, kako našo muziko pripeljati do ljudi, ki še niso prišli na naš koncert.

Rok: Ko imaš pokazati nekaj takega, kot je album, je tudi lažje dobiti nove koncerte.

Anže: Nas imajo predvsem za bend, ki zna narediti žur. Jeseni 2022 smo igrali na Irskem, ki nas je dodatno povezala kot skupino, zmagali smo na Škisolovu in Šourocku, še vedno pa smo bili bend brez dolgometražnega albuma.

Za razliko od prvotnih instrumentalnih Smetnakov ste v novi dobi dodali tudi vokal ...

Anže: Ideja za pevca je prišla s prejšnjim kitaristom Urhom, ko smo delali tudi coverje (priredbe, op. a.), pa je takrat on prevzel vokal.

Res? Katere pesmi pa?

Gal: Pop komade iz osemdesetih in devetdesetih, ki so že imeli pank različice, tipa Walking on sunshine, My heart will go on, 99 Luftballons in One step beyond ...

Anže: Celo Careless whisper od Georgea Michaela.

Gal: Nikoli nismo igrali pesmi od začetka do konca. Običajno sem ponavljal eno kitico, ki sem se jo naučil. No, hkrati sem sam začel pisati pesmi, Orhideja je ena prvih. Pa je Urh rekel, da on ne more peti mojih pesmi, in sem jih potem jaz.

Kako nastajajo skladbe? Imam občutek, da lahko zaigrate karkoli, ne glede na besedilo ali njegovo temo.

Anže: V začetku je običajno Gal prinesel besedilo z dokaj izdelano idejo glasbe. Kasneje so skladbe nastajale tokom našega »džemanja«, muziciranja na vajah. Včasih je tudi najprej nastala glasba, šele potem besedilo. Zadnje čase, se mi zdi, da to vseeno poskušamo malo bolj strukturirati, da v krajšem času naredimo več. Gal je prinesel idejo za besedilo ali pa je Rok dal kitarski rif, pa smo še isti dan naredili komad.

Kako shajate z Galovimi besedili?

Amadei: Če nam kaj ni všeč, spremenimo. Sicer pa je zasnova vedno dobra in potem običajno delamo na njej.

Gal: Besedil za skladbe nikoli nisem dojemal kot neko osebno lastnino, da bi rekel, ne tega se ne sme, jaz stojim za tem tekstom, to mora nujno tako ostati, taka je moja vizija skladbe ... Zdaj največkrat ustvarjamo na vaji. Vedno imamo odprt termin, preizkušamo, kaj dobro deluje in kaj ne, se pri tem šalimo ... Delam za ta občutek zadovoljstva, zaradi te sreče, ko neka beseda skupaj z muziko dobro zazveni in za nekaj sekund vsi zakričimo: »Oooo ...«

Gal, konec leta je izšla tudi tvoja pesniška zbirka Džez pank. Gre za ločeno pisanje?

Gal: Pravzaprav velikokrat pišem besedila na glasbo, včasih lahko zapišem samo ideje, spet drugič nekaj muziciramo, nato pa brskam po svojih zapiskih in iščem primerno besedilo. Le en komad je tudi v pesniški zbirki, pa še ta je samo del pesmi. Načeloma se ne ponavljam, če je pesem za Smetnake, potem je za Smetnake.

Tudi vaša glasba je izjemno polna. Občutek vašega užitka pri muziciranju je izpod odra še kako prisoten, saj se zdi, da si vsak instrumentalist zlahka pridobi »svojih pet minut« ...

Rok: Vsak naš koncert je malo drugačen. So deli komadov, ki jih zaigraš drugače, kot si jih mogoče na prejšnjem koncertu. Tudi zato, ker si vsak izmed nas znotraj pesmi lahko vzame svoj prostor.

Anže: Seveda pri tem pazimo, da ne spremenimo forme, ni pa problem vzeti nekaj prostora zase.

Gal: Na koncertih smo zelo fleksibilni. Če opazimo, da kakšen solo deluje, potem se prilagodimo. Amadei ima recimo solo bas in vidimo, da je dobro, da s tem držimo ljudi v neki napetosti, potem mu rečem: »Samo špilaj ...« Dokler mi ne reče: »Pa dobro, daj poj naprej ...« (vsi smeh). Vseeno se že tako dobro poznamo, da se dobro znajdemo, vedno vemo, kako naprej. Tudi če se izgubimo, na koncu pesmi vedno pridemo skupaj.

Rok: In največkrat samo mi vemo, kaj se je dejansko zgodilo.

Koliko se vsi drugi strinjate z glasbo, ki jo igrate? Koliko je trpljenja pri kakšni pesmi? (vsi v smeh)

Anže: Zelo mi je všeč način, na katerega delamo. Muzika nastaja iz nas in se je preprosto ne naveličam. Pride kdaj obdobje, ko se je po radiu precej vrtel Hotel mama in smo ga imeli že poln ... Ampak sčasoma ti isti komad spet postane všeč. Naše muzike se preprosto ne da naveličati.

Amadei: Glede glasbenih vplivov bi rekel, da sem čisto drugje, kot je to, kar igramo. Blizu so mi džez, pop, neo soul in seveda fank, saj sem basist ..., zadnje čase precej poslušam kantri. Smetnaki pa so mi tisti prostor, kjer ne vidim okvirov. Zato se tega benda ne morem naveličati. Nasprotno, nonstop si želim igrati v njem, saj kot glasbenik v njem lahko delam karkoli.

Gal: Tudi sam ta čas poslušam povsem drugačno glasbo. Smetnaki smo nek prostor, kjer žanr sploh ni pomemben, je to funk, hardcore, pank ali pa šala na pop. Nekako igramo glasbo, ki gre proti nam samim.

V smetnjaku je sto vrst nečesa ... A ločujete odpadke?

Vsi: Ja.

Anže: Po najboljših močeh.

Gal: In ja, nikoli nismo razmišljali o zvestobi zgolj enemu glasbenemu žanru.

Kaj na to reče občinstvo?

Gal: Se strinja z nami. Na naše koncerte prihajajo zaradi nas Smetnakov.

Amadei: Hm ... Mogoče še najbolj veljamo za plesni ansambel.

V petek v Stolpu Škrlovec igrate z ljubljansko zasedbo Buržuazija, ki igra drugačno glasbo kot vi ...

Gal: Z nekaj koncerti po Sloveniji bomo povezali moči pri promociji albumov. Da občinstvo spozna tako ene kot druge.

Sami poskušamo hoditi po robu. Ne sledimo nobenemu žanru, ampak predvsem sebi, želimo biti samosvoja alternativa.

Smetnaki, ko nikoli ne veš, kaj vse pade vanje?

Vsi: Točno to.