Rezarjeva Odtaljena skrivnost

Medvoščan Andrej Rezar je pred dobrimi šestimi leti predstavil svoj knjižni prvenec z naslovom Vonj zatona – Boj proti Kozorogovi bratovščini. Čeprav prej ni nikdar pisal, je pa od nekdaj rad bral, se je lotil romana. Pisanje je zastavil kot trilogijo. Pred kratkim je pri založbi Primus izšel drugi roman z naslovom Odtaljena skrivnost. Kakšna je ta skrivnost, bodo ugotavljali bralci, nam pa je avtor zaupal marsikaj zanimivega o nastajanju knjige in tudi o samem sebi.

Čeprav se želi predstaviti predvsem kot pisatelj, ne skriva svoje preteklosti. Bil je direktor Meblesa in poznan iz afere Zbiljski gaj. »To poglavje sem uradno zaprl, a v človeku ostane za celo življenje, temu se ne moreš izogniti. To so tako težke stvari, da pustijo pečat,« je odkrit. Dolga leta je živel v Vašah pri Medvodah. »Po aferi Zbiljski gaj sem se nekoliko umaknil iz življenja v Medvodah in se preselil v Kamnik. Začel sem se resneje ukvarjati s plezanjem in alpinizmom in se pridružil Gorski reševalni službi Kamnik. Sedaj živim v Ljubljani, a življenje me vseskozi vodi v Medvode, kjer živi moja mama, ki jo redno obiskujem. Še vedno se imam za Medvoščana.«

Želja po pisanju knjige je bila, kot pravi, v njem že od nekdaj. »Za prvo knjigo je bila predvsem želja, ni pa bilo potrebnega znanja. Napisal sem jo brez kakršnegakoli formalnega učenja. Ima dobro zgodbo, tehnično pa je povprečna. Kljub temu sem upal, da je dovolj dobra, da bi jo lahko popravil in z njo prodrl na angleško govoreči trg. Knjigo sem dal prevesti, našel urednico, Škotinjo. Po polovici prebrane knjige me je kontaktirala in mi povedala, da je tako slabo napisana in vsebuje toliko osnovnih napak, da na angleško govorečem trgu preprosto nima možnosti. To je bil zame trenutek, ko sem stopil korak nazaj. Umaknil sem se od prve knjige in njene promocije. Čeprav je izšla v samozaložbi, sem ustavil vse aktivnosti, povezane z njo.«

A kljub negativnim kritikam ni obupal. »Odločil sem se začeti od začetka. Lotil sem se osnov slovenščine, obiskoval tečaje pisanja in bral angleško literaturo o tehnikah pisanja in pravilih. Kot mi je svetovala urednica, sem začel knjigo pisati še enkrat. Ni šlo zgolj za prepis – veliko elementov sem opustil, dodal nove vsebine, imena likov pa sem ohranil. Zgodba je zdaj precej širša, na več kot štiristo straneh, je bolj izčiščena in bolje napisana, bolj berljiva,« je predstavil.

Poudaril je, da njegova želja po pisanju izhaja iz občutka, da je treba svet nekako spremeniti ali mu vsaj dati neko novo energijo. »Ker nisem politik, v resničnem svetu težko kaj premaknem, s knjigo pa lahko vsaj širim svojo miselnost, svoje ideje, svoj pogled na to, kako bi se dalo stvari izboljšati. Kljub temu knjiga ni politični pamflet ali filozofski roman; vsebuje sicer elemente obojega, a v osnovi je napisana kot napeta zgodba, kjer se prepleta več zgodovinskih elementov in časovnih obdobij. Želel sem dati od sebe kvaliteten izdelek.«

Z odzivi je za zdaj zadovoljen in upa, da se bo knjiga dotaknila čim več bralcev. Prva jo je prebrala njegova mama. »Bila je zadovoljna in je rekla, da se dobro bere,« je dejal in dodal, da je primerna za vse, ki jih zanima triler, napeta zgodba z zgodovinskimi elementi in globljimi temami, nekaj novega, za slovenski prostor drugačen tip literature. Skozi zgodbo želi opozoriti na potrebo po pravičnejši ureditvi v današnjem svetu. »Skozi zanimivo zgodbo sem želel opozoriti na to, da potrebujemo nov družbeni red in nov sistem vrednot, nekaj, kar bo temeljilo na skupnosti, ne na posamezniku in kovanju dobička. Veliko bi se dalo izboljšati. V knjigi predlagam tudi konkretne rešitve, ki se bodo razvile še v mojih naslednji ali naslednjih knjigah. Kakšne so, naj ugotovijo bralci sami,« je zaključil.