S kulturo zrasel na »fabrki«

Bi se strinjali s tem, da je največ vredno tisto priznanje, ki ga človek prejme v domačem kraju?

Vesel sem, da zlato Kurnikovo priznanje za življenjsko delo dobivam po 52 letih, po tistem, ko sem se začel ukvarjati z ljubiteljsko kulturo po osnovni šoli. Verjetno pa sem prvi ali vsaj eden redkih, ki so odklonili občinsko priznanje, prejeti bi ga moral decembra lani. Odklonil sem ga, ker sem menil, da je moje delo izključno s kulturniki. Res sem bil od leta 1981 zaposlen na občinski kulturni skupnosti, Zvezi kulturnih organizacij (ZKO) Tržič, tržiški območni izpostavi Javnega sklada za kulturne dejavnosti, vse do upokojitve, a tisto je bila služba. Ustvarjal sem na profesionalnem kulturnem področju in na ljubiteljskem, ki pa mi je posebej ljubo in zato mi je ljubo tudi to priznanje kot tudi druga podobna, ki sem jih prejel.

Nastopati sem začel kot recitator, nato tudi kot humorist, pa so mi rekli, da humorist na občinski proslavi ne more recitirati, češ le kdo ga bo resno vzel. To je bil poglavitni razlog tega navzkrižja, zato sem odklonil občinsko priznanje. V vseh teh letih sem imel tudi stalne boje z občinskim aparatom, vedno sem imel občutek, da nisem slišan, čeprav je v Tržiču ljubiteljska kultura edina s tako bogato produkcijo prireditev.

Verjetno priznanje za življenjsko delo ne pomeni, da se boste ustavili?

Zagotovo ne. Anekdotično se bom navezal na pokojno Alenko Bole Vrabec, s katero sva bila službena kolega in je dobila kar nekaj tudi občinskih priznanj. Vedno se je spraševala, zakaj ji dajejo priznanje; ali zato, da naj neha, ali zato, ker brez nje ne gre. Sam bom znotraj gledališča v Tržiču kot režiser, igralec zagotovo ustvarjal še naprej.

Odraščali ste na »fabrki«, v delavskem naselju, a tudi zibelki kasnejših tržiških kulturnikov. Kako se je pri vas začelo s tem?

Stanoval sem tik ob mladinskem domu, zgrajenem sredi petdesetih let prejšnjega stoletja, kjer so se srečevali mladi iz celega Tržiča. Tu so se lahko izživeli ansambli, glasbeniki, sam pa sem leta 1974 tam nabral skupino desetih sovrstnikov, mladih recitatorjev. Najprej smo bili v skupini izključno »fabrčani«, zraven je bil tudi Janez Kikel, ki je začenjal svojo spikersko kariero, od tam pa sva se oba preselila na Radio Tržič.

Moja mama je zelo rada poslušala Radio Tržič in ta medij me je že kot otroka strahotno zanimal, zaznamoval. V Glasbeni šoli Tržič nam je prof. Oton Zazvonil posojal gramofone, magnetofone, oče mi je iz Češke prinesel otroški diaprojektor in vse to so bile stvari, s katerimi sem se ubadal.

Bili ste tudi dopisnik Gorenjskega glasa, kjer ste imeli humoristično rubriko Mi smo pa Tržičani. Za Radio Tržič ste od leta 1974 do 2007 pripravili 340 kratkih humorističnih oddaj Požgečkaj me, da se bom smejal. Kakšen sorte je ta vaš humor?

Pri večini humoresk, skečev nisem avtor v celoti, ampak sem jih priredil po svoje. Pravijo, da vedno prepisuješ od boljših od sebe. (smeh) Na Radio Tržič sem prišel po nekem slučajnostnem ključu. A da sežem še malo nazaj. Ne samo da sem imel kulturno skupino na »fabrki« oz. na Ravnah, tudi v Ljubljani sem v svojih gimnazijskih letih vodil humoristično skupino. Leta 1974 smo s skupino gostovali na OŠ Bistrica, ko nas je obiskala novinarka Radia Tržič, zraven pa še povprašala, kaj se bo dogajalo v Tržiču okrog pusta. Povedal sem ji, da bo gostja programa pevka Eva Sršen, ki sem jo seveda imitiral – in verjetno sem bil sploh prvi v Sloveniji, ki je koga imitiral. Kasneje sem imitiral še Lizo Minnelli iz filma Cabaret. Ko je tedanji direktor Radia Tržič Marjan Ogrin to slišal, me je poklical in tako sem nadaljeval tradicijo tržiških humoristov, ob tem pa pripravljal še vrsto drugih radijskih oddaj. Za sabo sem potegnil soigralce s »fabrke«in skupaj smo različne oddaje kreirali do leta 2007.

Še kot zanimivost: do vstopa Marine Bohinc in Slavka Primožiča leta 1985 z znamenito Dinastijo, parodijo na ameriško televizijsko serijo, sem imel vse tekste v glavi. Marina, starosta tržiškega dramskega amaterskega gledališča, in Slavko pa sta že želela imeti napisane iztočnice.

Vam je kdo kdaj tudi požugal s prstom na račun vašega humorja?

Tudi to. (smeh) Čeprav sem se vedno trudil, da nikdar nisem šel čez rob. Vedno se vnaprej pozanimamo, kdo bo v dvorani oz. kdo je ciljno občinstvo.

Po končani pedagoški gimnaziji v Ljubljani ste študirali na Pedagoški akademiji, smer zemljepis-zgodovina, ampak tega poklica niste opravljali prav dolgo.

Poučeval sem le nekaj let, najprej v Križah, potem v Predosljah in znova v Križah. Vzrok, da je bilo to bolj kratkotrajno, je bil v tem, da sem na akademiji absolviral, ne pa tudi diplomiral – iz enega preprostega razloga, ker je na moja vrata prehitro potrkal tedanji ravnatelj kriške šole, da me potrebujejo. Zgrabil sem priložnost, povsod so me želeli obdržati. Potem so pa v Tržiču na občinski kulturni skupnosti iskali sodelavca za kulturo, prijavil sem se in bil sprejet. Skoraj polovico delovnega časa sem delal še za ZKO Tržič, kjer smo z Majo Ahačič in Miro Kramarič orali ledino, da smo znova postavili sistem ljubiteljske kulture, kajti od 1974 do leta 1981, ko so me zaposlili, je bilo na ZKO mrtvilo. Nikogar ni bilo, ki bi profesionalno opravljal organizacijske zadeve za ZKO, čeprav s pravnega vidika tega ne bi smel početi. Seveda se je ob to spotaknila predvsem profesionalna kultura. Ampak naj poudarim: od takrat do danes ima ljubiteljska kultura enako vsoto denarja, v vseh teh letih me ni nihče vprašal, ali imamo novo društvo, kakšen nov projekt. In je bilo treba čarati, balansirati ves ta zbor uporabnikov. Prireditve, kot so revija Tržič poje, Tržič pleše, srečanje folklornih, dramskih, otroških skupin, pa so bile vedno zelo dobro obiskane. Zdaj čaram knjigo Potovanje spomina, kjer vse te zadeve tudi omenjam.

Kaj bomo lahko brali v Potovanju spomina, kdaj izide knjiga?

Knjiga, zbornik, biblija, kakor koli že (smeh) naj bi izšla še letos, če bomo našli dovolj sponzorjev. Zadevo sem zastavil pa sistemu: vse, česar niste vedeli o Mladinskem gledališču Tržič, boste vedeli zdaj. Notri je kronološki del, spomini članov gledališča, ogromno je fotografij, anekdot, prigod. Začne se pa s tem, ko je na začetku sedemdesetih let tržiška mladina začela sanjati o svojem gledališču, pa ni bila uslišana. Po naključju ali kakor koli že je tedaj Jaka Kepic, ki je ustanovil Mladinsko gledališče Tržič, združil tiste, ki so v Tržiču že igrali, potegnil zraven še Tržičane, ki smo bili angažirani drugje, in iz tega je nastalo res močno mladinsko gledališče, ki ima letos 50-letnico. Knjiga verjetno za marsikoga ne bo prijazna, prijazna bo do tistih, ki smo v gledališču ustvarjali. Začeli smo z baletom, lutkami, recitali, humorjem ... – in vse to dobesedno iz nič. Le kar smo imeli znanja in kar smo prinesli od doma. Nobena stvar v knjigi ni zlagana, je preverjena.

V spominu mi ostaja igra Damski orkester, ki ste jo režirali. Ste se vi domislili, da povabite v predstavo legendarnega Rafka Irgoliča?

To je bila znamenita predstava v ljubljanski Mali Drami, meni se je zadeva zdela zabavna, čeprav je v resnici tragična. Marsikdo mi je rekel, da toliko življenjskih resnic, kot jih je slišal v predstavi Mladinskega gledališča Tržič, še ni slišal nikjer. Nekaj stvari sem dodal, kajti v originalu nastopajo izključno glasbeniki z vnaprej določenimi inštrumenti. Z Rafkom Irgoličem smo bili že prej v navezi in prišlo mi je na misel, kaj bo takrat 85-letni Rafko porekel na to. Sploh ni pomišljal, sam je izbral skladbe, ki so sovpadale z inštrumenti. Naše igralke so se naučile igrati na inštrumente, vsaka je imela svojega inštruktorja in nihče ni verjel, da tega inštrumenta še nikoli prej niso igrale.

Mimogrede, sem tudi velik ljubitelj evergrinov, doma jih imam vsaj štirideset tisoč.

Organizirali ste prireditve Malokdaj se srečava, na katere ste vabili legende slovenske zabavne glasbe. Oblikovali ste niz zabavnih prireditev Gor pa dol po pvac, tudi idejo o filmskih portretih tržiških ljubiteljskih kulturnikov ... Kaj trenutno ustvarjate?

Z Davidom Ahačičem, predsednikom ZKO Tržič, ravno zaključujeva novo filmsko pripoved iz serije portretov tržiških ljubiteljskih kulturnikov, predvsem dosedanjih dobitnikov zlatih Kurnikovih plaket. Predvajali jo bomo 8. februarja na podelitvi Kurnikovih priznanj.

Še naprej bom ustvarjal v Mladinskem gledališču Tržič. Saj veste, tudi pisatelj, ko gre v »penzjon«, ne neha pisati.