S pesmijo zaželeli srečo

Poljane – Kranjski furmani, ki so del pevske sekcije Akademske folklorne skupine Ozara Kranj, se med božičem in novim letom prelevijo v kolednike in se odpravijo od hiše do hiše. Z obrednimi pesmimi – kolednicami – voščijo srečno novo leto in ohranjajo že skoraj pozabljen običaj. Običaj koledovanja so minulo nedeljo obudili tudi pred Šubičevo hišo v Poljanah, kjer so za dobro voljo poskrbeli skupaj s plesalci Folklorne skupine Zala iz Žirovskega Vrha.

»Že trideset let hodimo okrog, pa še nikoli nismo tako malo zamudili,« so na hudomušen način svojo manjšo zamudo opravičili Kranjski furmani in že takoj izvabili nasmehe na obraze številnih obiskovalcev, ki so si v Poljanah ogledali obredno koledovanje. Kot je spomnil mentor skupine Kranjski furmani Adrijan Novak, je imela včasih skoraj vsaka vas svoje kolednike, potem pa je ta običaj skoraj utonil v pozabo. »Koledniki so po božiču dobili dovoljenje, da se lahko odpravijo po hišah in s pesmijo voščijo srečo in zdravja,« je pojasnil Novak in dodal, da so s pesmijo ter z ropotom, vriskanjem in tudi plesom odganjali vse, kar se je slabega nabralo v starem letu, in tako naredili prostor za dobro. Sami so odkrili tudi več kot tristo let stare kolednice, ki jih spremljajo različni inštrumenti in priložnostna »ropotala«, med katerimi je tudi hudičev boben, ki so ga izdelali po vzoru več stoletij starega bobna, ki so ga na begu pred Dunajem za sabo pustili poraženi turški janičarji. Pri koledovanju se jim pridruži tudi kranjski nočni čuvaj iz sredine 19. stoletja. S seboj prinesejo še z zelenjem okrašen pleten koš, v katerem z veseljem sprejmejo kakšno zahvalno darilo – poleg denarnega prispevka so veseli tudi kakšne dobre mesnine ali litra rujnega ... Z veselo slovensko pesmijo zaželijo vse dobro v prihajajočem letu, kot je pojasnil Novak, pa so imeli včasih pripravljene tudi kakšne slabe kolednice za tiste, ki jim ne bi želeli odpreti vrat. »A mi smo jih že povsem pozabili, saj nas na srečo vsi radi sprejmejo,« se je posmejal.

Koledovanje so ljudje pripravljali že v času pred krščanstvom, in sicer ima izvor v rimskih časih, ko je dobilo tudi ime – prvi dan v mesecu so namreč Rimljani imenovali calandae. Na prvi dan novega leta so rimski meščani v sprevodih hodili po mestu ter peli in plesali. Krščanstvo je ta običaj prevzelo in ga postavilo v čas med božičem in praznikom Svetih treh kraljev.