S programom Botrstvo otrokom že petnajst let vračajo prihodnost

Letos mineva 15 let, odkar v Sloveniji deluje program Botrstvo. Nastal je leta 2010 na pobudo Milene Štular, zdaj upokojene gospodarstvenice, ki je že prej vsak mesec kot botra finančno pomagala trem socialno ogroženim otrokom. Ko so ti prišli do svojih zaposlitev, je želela pomagati še drugim otrokom – in tako je skupaj s pokojno humanitarko Anito Ogulin zasnovala Botrstvo. Projekt je zaživel pod okriljem tedanje Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje, ki so jo lani preimenovali v Zvezo Anita Ogulin in ZPM. »Že 15 let otrokom vračamo prihodnost. V vseh teh letih je v projektu več kot 10.200 botrov pomagalo več kot 14.200 otrokom, zbranih pa je bilo že 37 milijonov evrov sredstev. Trenutno pa več kot 5300 botrov pomaga prav toliko otrokom,« je pojasnila Tina Plevnik, ki od lanske jeseni koordinira program, v katerega je sicer vpeta že osem let.

Kaj je ključno poslanstvo programa Botrstvo?

Program si prizadeva za zmanjšanje socialne izključenosti otrok in mladostnikov iz vse Slovenije zaradi revščine. Omogočiti jim želimo enakovrednejše pogoje za odraščanje v primerjavi z njihovimi vrstniki in predvsem možnost plačevanja šolskih in obšolskih dejavnosti. Skozi leta smo prepoznavali različne družbene stiske in zasnovali tudi podporne projekte, ki dopolnjujejo osnovno pomoč otrokom iz socialno ogroženih družin. Ti projekti so: Dijaški sklad, namenjen kritju stroškov dijaških domov dijakom, Sklad za razvoj talentov, namenjen plačilu vadnin in vpisnin za otroke z najrazličnejšimi talenti, Botrstvo v športu, v okviru katerega zagotavljamo pomoč mladim nadarjenim športnikom, ter Čarobna zima in Čarobno poletje, s katerima otrokom omogočimo, da skupaj z družino doživijo poletno ali zimsko aktivnost, npr. obisk bazena, kina, sankanja ali drsanja, ki si je mogoče drugače ne bi mogli privoščiti.

Kako deluje program in na kakšen način zagotavljate sredstva?

Izvorna ideja programa je enaka od začetka: gre za anonimno povezavo med varovancem in botrom. Ta mesečno nakaže določen znesek (prvotni minimalni znesek 30 evrov so predlani zvišali na 50, op. a.), ki je v celoti posredovan varovancu. Finančna sredstva za pomoč otrokom pa se zbirajo tudi v botrskem skladu, iz katerega se zagotavlja podpora otrokom v primeru, da boter nakazila ne izvede pravočasno. V sklad je možno darovati z nakazilom na TRR ali s SMS-sporočilom BOTER5 ali BOTER10 na 1919. Možno je tudi nakazilo za katerega od posameznih prej omenjenih projektov. Vsak lahko pomaga tudi tako, da nam nameni odstotek svoje dohodnine. To posameznika nič ne stane, nam pa pomeni zelo veliko. Če bi kdorkoli želel pomagati, se lahko obrne na nas za dodatne informacije.

Kdo je upravičen do pomoči in kako najdete prejemnike?

V program Botrstvo so vključeni otroci in mladostniki od tretjega leta starosti iz vse Slovenije, ki živijo v materialni stiski in so socialno izločeni. Pogoj za vključitev v program je vključenost otroka v vzgojno-izobraževalni ali pa drug zavod, bi pa še posebej poudarila, da otroke lahko v program vključijo tudi zaposleni starši. Njihove stiske so v zadnjih letih vedno večje in hkrati tudi vedno bolj skrite. Zaradi sramu pogosto zelo pozno prosijo za pomoč, ne želijo si, da bi bila njihova stiska vidna na zunaj in da bi bil otrok dodatno stigmatiziran. Prositi za pomoč ni nikoli sramotno, zato starše res spodbujamo, če so v stiski, tudi če so zaposleni, naj se obrnejo na nas. Vloga se nahaja na naši spletni strani – in prej ko se obrnejo na nas, hitrejše je lahko finančno okrevanje družin. Včasih se namreč starši obrnejo zelo, zelo pozno, takrat ko že grozijo izvršbe. In bi bila situacija lahko, če bi pomoč poiskali prej, veliko lažja. Poudarila bi, da je pogumno prositi za pomoč, in če to delajo za dobro svojih otrok, naj se res čim prej odločijo za to.

Koliko otrok iz Gorenjske je ta čas vključenih v program?

Trenutno je v program Botrstvo vključenih več kot 5.300 otrok iz cele Slovenije, med njimi so seveda tudi otroci iz Gorenjske. Čeprav vključujemo otroke in mladostnike iz cele Slovenije, jih je pa včasih z določenih območij malo manj, ker premalo poznajo program. Težava je tudi, da nekateri starši zmotno menijo, da če so zaposleni, avtomatsko niso upravičeni do pomoči. Če niso prepričani, ali izpolnjujejo pogoje za vključitev v naš program, naj se obrnejo na nas in predstavijo svojo situacijo. Marsikdaj kdo zelo dolgo odlaša, preden se obrne na nas, ko prejmemo dokumentacijo, pa se izkaže, da je pomoč ne samo vsekakor potrebna, temveč da bi ga lahko vključili že prej. Dobili smo npr. izpolnjeno vlogo mame, ki je poleg priložila opravičilo, ker je bil datum na vlogi star štiri mesece. Tako dolgo jo je imela na mizi in preprosto ni zbrala poguma, da bi nam jo poslala. To je storila šele, ko je videla, da finančno res ne bo šlo skozi. Starši stiske doživljajo zelo kompleksno, nekateri se srečujejo s strahom, kaj bodo rekli drugi. Stigma v Sloveniji je glede tega še vedno zelo prisotna. Zato pri nekaterih traja dlje časa, da sprejmejo to notranjo odločitev in se obrnejo po pomoč; nekateri zelo, zelo pozno ali pa žal sploh nikoli.

Kakšne stiske zaznavate na terenu in kaj vas še posebno zaboli?

Na terenu opažamo predvsem to, kako veliko nasilja se skriva za zaprtimi vrati. Mene osebno se je še posebno dotaknila zgodba mame, ki nam je zaupala, da je bilo nasilje moža v nekem obdobju tako zelo močno, da je med vračanjem iz službe, ko je vozila skozi tunel, večkrat razmišljala, da bi zaradi enormnih stisk končala svoje življenje, ampak je bil na srečo vedno prisoten kak avto in se je takrat odločila drugače. Ko je svojo situacijo prijavila, so bili vsi presenečeni, ker so gospoda vsi poznali kot mirnega družinskega človeka. Takšne stiske so lahko res globoko skrite, marsikdaj ni vse tako, kot je videti na prvi pogled.

Vsekakor se me dotaknejo tudi stiske zaposlenih staršev. Če sta oba zaposlena in se res trudita, da bi njuni prihodki morali zadostovati za dostojanstveno življenje. Ne bi smeli biti v taki situaciji, da se obračajo na nas ali pa celo prosijo za pakete prehrane. Mnogo otrok se že zelo zgodaj sreča s težo družinske situacije, na katero pa otrok sam nima nobenega vpliva in ga to lahko močno zaznamuje. Pa naj gre za finančno stisko, nasilje, nespodbudno okolje za pridobitev izobrazbe ali pa celo težave v mentalnem zdravju staršev, ki so žal vedno pogostejše. In vse to lahko otroka spremlja na poti odraščanja in zato mora marsikateri otrok veliko hitreje odrasti, kakor bi si želeli. Tako je eden izmed ciljev našega programa predvsem to, da bi bili otroci lahko otroci, da jim ne bi bilo treba prevzemati bremena staršev.

Srečujete se tudi s pozitivnimi zgodbami, saj ste mnogim otrokom omogočili svetlejšo prihodnost. Nam zaupate kakšno?

Še posebno mi je ostal v spominu klic mame, ki je rekla: »Želela sem vam sporočiti, da je sinu uspelo in se je vpisal naprej in bo prvi iz naše širše družine, ki bo nadaljeval šolanje.« Ponos, ki ga je bilo čutiti v njenem glasu, je še dodatna potrditev, kako je pomembno, da imajo otroci možnost pridobiti izobrazbo. In da ni njihova prva misel, kako naj se čim prej zaposlijo, da bodo lahko pomagali preživljati družino.

Kakšne načrte imate glede projekta v prihodnje?

Cilj vsake humanitarne organizacije je, da naša pomoč ne bi bila več potrebna. Da otroci ne bi živeli v materialni stiski ali socialni izključenosti. A dokler otroci ne bodo imeli enakih možnosti za zdrav razvoj in izobraževanje, si bomo prizadevali, da smo na voljo tistim, ki potrebujejo našo pomoč.

Kje vidite sistemske rešitve, ki bi pripomogle k manjšemu številu otrok oz. družin v stiski?

Že dlje časa opozarjamo, da bi osnovna šola res morala postati brezplačna. Starši morajo vsako leto kupiti šolske potrebščine; strošek je lahko ogromen, sploh če je v družini več šoloobveznih otrok. Plačljive so tudi določene vsebine, npr. izleti, šole v naravi, kar je lahko ogromna obremenitev za starše, ki morda skozi mesec preračunavajo vsak cent, kako bo plačana katera položnica.

Potem je tu še neurejeno področje subvencije za bivanje v dijaških domovih. Mnogi devetošolci zaradi finančnih ovir ne morejo obiskovati želenih srednješolskih programov, ker jih skrbi za družinski proračun, nočejo biti breme družine in se zato pogosto odločijo za šole, ki so bliže domu, ali pa celo za krajše programe, da bi se lahko čim prej zaposlili. Nekateri pa pomoč žal potrebujejo tudi zato, ker doma nimajo podpore, ki bi jo kot najstniki potrebovali. Bivanje v dijaškem domu jim tako lahko nudi stabilno in podporno okolje. Kljub večkratnim pozivom pristojnim institucijam sistemske rešitve še vedno ni. Želimo si, da bi se prepoznalo, kako pomembna je možnost, da bi vsak mladostnik, ne glede na to, od kod prihaja, iz velikega mesta ali pa iz majhne vasice, imel možnost izbire in potem tudi pridobil izobrazbo na področju, ki ga zanima. Izobrazba je za marsikoga edina pot, da izstopi iz večgeneracijske revščine.