S prostovoljstvom poveš, da ti ni vseeno

Ljubljana, Kranj – Iz poročila o prostovoljstvu v Sloveniji za leto 2023, ki ga je pripravilo ministrstvo za javno upravo, je razvidno, da je bilo lani prostovoljcev, ki so vodeni v vpisniku prostovoljskih organizacij in organizacij s prostovoljskim programom, 206.845. Opravili so 8.072.127 ur prostovoljskega dela. Število prostovoljcev in število opravljenih ur prostovoljskega dela je lani v primerjavi z letom prej sicer nekoliko upadlo, medtem ko se je število oddanih poročil o prostovoljstvu povečalo. Upad pa ne odraža dejanskega stanja, saj je bil denimo odziv v času lanskih poplav izjemen, vendar je bilo vodenje evidenc zaradi izrednih razmer zapostavljeno. Poleg tega poročilo zajema le podatke organizacij, ki so vpisane v program Ajpes.

Prostovoljstvo je del njenega življenja

Tržičanka Nuša Hafner je prostovoljka že od otroštva. »Za to me je navdušil moj oče, ki je v petdesetih letih ustanovil Združenje šoferjev in avtomehanikov (ZŠAM) Tržič, v katerem sem pomagala z administrativnimi deli in pozneje kot pedagoška vodja šole za poklicne voznike. Takrat je bilo prostovoljstvo samoumevno, zato mi nikoli ni bilo težko. Povsod smo se dokazovali s tem, da smo bili aktivni na čim več področjih.«

Prostovoljka v ZŠAM Tržič je ostala vse do danes. »Vseskozi sem si prizadevala za povezovanje z republiškimi in občinskimi organi pri sodelovanju glede varnosti v prometu v občini Tržič. Navezovala sem stike in ustvarjala nove akcije, tudi z osnovnimi šolami ter Domom Petra Uzarja Tržič, seveda ob veliki pomoči drugih članov in prostovoljcev združenja. Tako sta do pomoči prišli najranljivejši skupini v prometu, otroci in upokojenci.«

Po upokojitvi je Nuša Hafner pomagala pri ustanavljanju Društva diabetikov Tržič. »Navezala sem tudi stike z družino prvega slovenskega diabetologa, prof. dr. Ljudevita Merčuna, in pomagala vzpostaviti diabetološko ambulanto v tržiškem zdravstvenem domu.« Še vedno sodeluje v različnih republiških odborih v okviru Zveze društev diabetikov in ZŠAM.

Prostovoljno delo ji pomeni veliko. »Preprosto je del življenja, ki me spremlja že od otroštva. Ne predstavljam si, da v okviru svojih trenutnih zmožnosti tega ne bi počela še naprej.«

Odkrivanje same sebe

Eva Klobčar je prostovoljka dobrih deset let, od svojega 14. leta. »Na začetku mi je to pomenilo predvsem zabavno preživljanje prostega časa med poletjem, ko sem se preizkušala v vlogi animatorke na otroških delavnicah. Večji premik se je zgodil po srednji šoli, ko sem se v iskanju dogodivščine in življenjskega smisla v sklopu Evropske prostovoljske službe, zdaj imenovane Evropska solidarnostna enota, odpravila v mestece na Poljskem, kjer sem delala v šoli in kulturnem centru. Odkar sem se vrnila, se ves čas udejstvujem na lokalni, nacionalni pa tudi mednarodni ravni.«

Je prostovoljka pri Slovenski filnatropiji in Zavodu Mladinski center Kotlovnica Kamnik, kjer pomaga pri lokalnih akcijah in organizaciji festivala Kamfest. »Prostovoljstvo mi pomeni način odkrivanja sebe v kontekstu nečesa večjega. Zame osebno je imelo prostovoljstvo velik pomen, saj sem skozenj odkrila svoje interese, eksperimentirala na različnih področjih dela ter spoznala mnogo prijateljev ter svoje lokalno okolje. Prostovoljstvo mi je omogočilo, da sem v tujini spoznavala medkulturne razlike, da sem v domačem okolju spoznala svoje mesto s popolnoma drugačne perspektive in da sem se ne nazadnje zaposlila v organizaciji, v kateri sem pred tem opravljala prostovoljsko delo.«

Biti prostovoljka me navdihuje in opominja

Jeseničanka Lana Naumovska je prostovoljka dve leti. »Prostovoljstvo sem začela v okviru prakse Fakultete za socialno delo, saj mladim želim ponuditi podporo in vodstvo, ki ga morda ne dobijo drugje. Navdušila sta me ideja prostovoljstva in prepričanje, da lahko s svojim časom in energijo pozitivno vplivam na življenja otrok. Videla sem, kako pomembno je, da imajo mladi nekoga, ki jih posluša, spodbuja in jim pomaga premagovati izzive. Sočutje jim daje občutek, da so njihove težave slišane in priznane, medtem ko jim podpora omogoča, da razvijejo samozavest in se naučijo spopadati z ovirami. Ko otroci vedo, da imajo ob sebi nekoga, ki verjame vanje in jih spodbuja, so bolj pripravljeni raziskovati svet, prevzemati odgovornost, se učiti in postajati najboljša verzija sebe.« Kot dodaja, je jeseniški Dnevni center Žarek za vse to prava priložnost, in kot še poudari: »Prostovoljstvo je zame le način, s katerim izražaš, da ti ni vseeno ... Biti prostovoljka me navdihuje in me opominja, kako pomembno je biti del nečesa večjega od sebe.«

Edino plačilo je osebno zadovoljstvo

Raziskava spolne strukture prostovoljcev za leto 2023 v Sloveniji je pokazala, da je bilo žensk 57,8 odstotka, moških pa 42,2 odstotka. Med njimi je Marko Čavlovič s Primskovega pri Kranju, ki je prostovoljec že vsaj šest let. Prva njegova tovrstna izkušnja je bilo delovanje v Medgeneracijskem društvu Z roko v roki Kranj. Izkušnje ima v pogovorni skupini in skupini za ročna dela, kjer je tudi sam (so)ustvarjal in postal sovoditelj skupine. Zdaj se v okviru društva bolj posveča individualnemu družabništvu, predvsem v domu starejših pri stanovalcih, ki imajo redko obiske ali pa jih sploh nimajo.

Kot prostovoljec deluje tudi v Medobčinskem društvu invalidov Kranj, skupaj z ženo Metko sta kot prostovoljca dejavna tudi pri Krajevni organizaciji Rdečega križa Primskovo. Z največjim veseljem obiskujeta starostnike, jim pomagata z nasveti, jim voščita ob rojstnem dnevu, za novo leto ... »Prostovoljstvo mi pomeni veliko, nekaj, kar me veseli in mi daje občutek, da sem naredil nekaj dobrega za sočloveka. Najbolj pa me razžalosti, ko me kdo vpraša, koliko s tem zaslužim. Nič v denarju, veliko pa v osebnem duševnem zadovoljstvu.«