S Tržičani vedno po tržiško

Iz drobcev, ki so nam bili položeni že v zibelko, so učenci Matic Kozinc, Katja Smolej in Jaša Veselinovič iz Osnovne šole Bistrica pod mentorstvom Tanje Ahačič in Dine Pintarič v šolskem letu 2004/2005 sestavili pripoved o življenju Toneta Pretnarja. Kot mladi bralci in člani knjižnice so, ko so že znali brati, vprašali svoje starše: »Kdo pa je Tone Pretnar?« In odgovor njihovih staršev: »To ti povem, Tone je bil nekaj posebnega.« Znan poliglot, odličen predavatelj, natančen raziskovalec in iskren prijatelj.

Tone Pretnar se je rodil v trdno podjetniško rodbino, ki je živela za Mošenikom v Tržiču. Takole so zapisali v raziskovalni nalogi: »Mali Tone in njegova sestra dvojčica Zvonka sta imela lepo otroštvo. Igrali so se predvsem v vodi, saj je je bilo okrog njihove hiše dovolj, na eni strani Mošenik, na drugi pa rake, kot da živijo na otoku.« V osnovni šoli je imel Anton Pretnar, Tonček oziroma Tone, najraje matematiko. Brati sploh ni maral. »Kadar je imel domače branje, je prosil mamo, da mu je glasno brala, on je pa poslušal. Tako je bilo do petega razreda, ko se je mama naveličala glasnega branja.« Kot odličnjak se je vpisal na Gimnazijo Kranj, kjer je začel pisati za gimnazijsko glasilo Plamenice, in ko so ga ukinili, je pisal za glasilo Krogi. Maturiral je leta 1964.

Prvi potujoči knjižničar v Tržiču

Jeseni leta 1964 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, na oddelek slovenskega in ruskega jezika. Še pred diplomo pa se je zaposlil v Bombažni predilnici in tkalnici v Tržiču kot knjižničar v specialni knjižnici.

Kot študent je honorarno delal v občinski matični knjižnici. Pri srcu mu je bila potujoča knjižnica. »S prijateljem sta v kovčke zložila knjige in jih nesla zvestim bralcem v okoliške vasi (Leše, Lom …). Bil je prvi potujoči knjižničar v Tržiču.«

Unescova štipendija v Varšavi

Leta 1972 se je začela njegova znanstvena pot. Prvič je odšel na Poljsko, kjer je dobil Unescovo štipendijo v Varšavi. Tam se je vključil v skupino, ki je na Akademiji literarnih ved proučevala verzologijo v posameznih slovanskih deželah. Na varšavski univerzi pa je imel lektorat za slovenski jezik in literaturo. Za kratek čas se je vrnil v domovino, na Filozofski fakulteti v Ljubljani je delal kot asistent in leta 1980 zagovarjal magistrsko nalogo Iz zgodovine slovenskega verznega oblikovanja od začetkov do Prešerna. Raziskovalno delo in prevajanje sta ga čisto prevzela.

Leta 1988 je doktoriral v Varšavi z disertacijo Mickiewicz in Prešeren. Še istega leta je postal docent za primerjalno slovansko književnost na Univerzi v Ljubljani. Bil je tudi gostujoči profesor v Trstu, Celovcu, Osijeku in Katovicah oz. Sosnowiecu. Dolga leta pa je sodeloval na seminarju jugoslovanskih jezikov v Dubrovniku, kjer je imel lektorat za slovenski jezik.

Zelo rad je imel Poljsko in Poljake. Postal je tudi član Solidarnosti, gibanja, ki mu je temelje postavil Lech Wałęsa​, poznejši poljski predsednik.

Avtor številnih tudi izvirnih del

Slovenska vzajemna bibliografska baza prinaša 67 zapisov monografij, v katerih je Tone Pretnar podpisan kot edini avtor, soavtor, prevajalec, urednik, avtor spremne besede, avtor prispevka. Poleg tega je v isti bazi na njegovo ime še 147 člankov, posameznih objav pesmi, ki so bili objavljeni v strokovnih in splošnih periodičnih publikacijah.

Njegova izvirna avtorska dela so Prešern in Mickiewicz, o slovenskem in poljskem romantičnem verzu; Stkal sem ga iz štirih norih rim; Veter davnih vrtnic, Antologija pesniških prevodov 1964–1993; Tadeusz Konwicki (prevedel dr. Tone Pretnar), Kronika ljubezenskih pripetljajev; V sotočju Bistrice in Mošenika, Tržič v 100 slikah in 100 oktavah.

Včasih se je podpisoval s psevdonimom Peter Torner.

Večkrat odlikovan

Oktobra 1992 je znova odšel na Poljsko in začel delati kot profesor slovenskega jezika, literature in kulture na Inštitutu slovanske filologije šlezijske univerze. Nenadna smrt je 16. novembra 1992 v Sosnowiecu prekinila njegovo življenjsko pot. Pokopan je v Tržiču.

Za svoje delo je prejel visoka odlikovanja, med njimi poljski orden zaslug za kulturo 1987, Sovretovo nagrado za prevajalsko delo za leto 1991, Prešernovo nagrado Gorenjske za leto 1984, plaketo mesta Tržič leta 1991.

»Dr. Tone Pretnar je bil resnično dober in velik človek. Radi so ga imeli tako preprosti ljudje kot tudi znanstveniki. S Tržičani se je vedno pogovarjal po tržiško. Na Poljskem je rad kupoval darila, ki jih je poklanjal prijateljem in znancem. V tržiško knjižnico ni nikoli prišel praznih rok, ampak z zalogajem literarnih biserov in poln novih načrtov za literarne večere,« so mladi bistriški raziskovalci sklenili raziskovalno nalogo o Tonetu Pretnarju. Tržiška knjižnica se je kot organizacijska enota Zavoda za kulturo in izobraževanje po pokojnem dr. Tonetu Pretnarju preimenovala leta 1993.