Sadje na slikah Narodne galerije

Narodna galerija in Arboretum Volčji Potok sta pred časom tako predstavila še eno zanimivo knjigo, Sadje na slikah Narodne galerije. Knjiga, ki je bogata s podobami sadja mikavnih oblik in razkošnih barv, osvetljuje simboliko sadja v likovni umetnosti ter zgodovino gojenja in s tem povezane posebnosti. Na 22 izbranih slikah so upodobljeni sadeži – od breskev, jabolk, kosmulj do višenj, dve sliki oziroma poglavji v knjigi pa predstavljata tudi sadovnjake in prodajalce sadja. Vsako poglavje je razdeljeno na umetnostnozgodovinski opis izbrane umetnine kustosinje Narodne galerije Jassmine Marijan ter vrtnarsko-botanični opis strokovnjaka za rastline Matjaža Mastnaka, tudi direktorja Arboretuma Volčji Potok. Poleg njiju je knjigo predstavila še dr. Barbara Jaki, direktorica Narodne galerije. Ta je med drugim poudarila, da bo knjiga zagotovo pritegnila vse, ki jih zanimajo narava, umetnost in povezovanje različnih strok.

Trgovanje s sadjem se je po Evropi razmahnilo v srednjem veku s širjenjem sejmov in tržnic, s kolonializmom pa so k nam prihajale nove vrste eksotičnega sadja z vsega sveta. V likovni umetnosti je sadje pogosto upodobljeno še posebno v času protireformacije v 16. in 17. stoletju, ko se tihožitja s sadjem in prizori iz vsakdanjega življenja združijo v motivih s tržnic. Najstarejša upodobitev prodaje sadja v zbirki Narodne galerije je na kopiji freske iz Hrastovelj, kjer je upodobljen prodajalec češenj.

Eno izmed najlepših podob v knjigi pa predstavlja Tihožitje s slivami slikarke Ivane Kobilca. Ampak: upodobljene so pravzaprav češplje ... Slive so poletne, različnih oblik in barv ter sočne, češplje pa so septembrske, vedno so modre in izrazito sladke. Da so zares češplje, potrjujejo zrela hruška viljamovka in orehi, ki jim na sliki delajo družbo.

Soavtorja knjige Jassmina Marijan in Matjaž Mastnak sta v tandemu napisala že več knjig. Tokrat je bilo v ospredju sadje, nas pa je zanimalo, kaj sta ob nastajanju knjige ugotovila glede umetniških del. Mastnak je pojasnil: »S soavtorico sva vedela, da je na tihožitjih različno sadje, koliko sadnih vrst smeva v resnici pričakovati, pa ne. Glede na koncept knjige sva vključila tisto, ki je naslikano na vsaj dveh, še raje pa na treh ali več slikah. Iz tega razloga je v knjigi 22 poglavij o sadnih vrstah. Na starejših slikah je pogosto sadje, ki je veljalo za 'nekaj boljšega', npr. breskve, marelice in grozdje. Več je tudi sadja iz toplih krajev, denimo fig in pomaranč. Gotovo so te slike pomagale ustvarjati vtis obilja in vzdrževale predstave o srečni Italiji, kamor so še pred sto leti potovali samo bogati. Ob sadju, ki je danes splošno razširjeno, sta v knjigi poglavji o nešpljah in kutinah, ki so jih v preteklosti več uporabljali kot danes. Zanimivo je, da ob jagodah in ribezu ni nikjer naslikanih malin.«

Dodal je, da sta se z Jassmino Marijan tvorno ujela in skušata drug drugega dopolnjevati. Oba se trudita biti poljudna, a ne trivialna – in na tak način dostopna in spoštljiva do bralstva. »Besedila ne le pojasnjujejo, marveč posredujejo način opazovanja in osmišljanja tistega, kar človek gleda,« se je dopolnil.

Kar se upodabljanja tiče, pa so slikarji zelo različno pristopali k sadju. »Nekateri so ga slikali z botanično natančnostjo, drugi so v njem videli barvo in obliko in slikali te včasih že abstrahirane vtise, pa je sadje še vedno prepoznavno ...« je bil Mastnak podroben. In ko slikarji slikajo, verjetno ne mislijo na to, da bo vsaka slika enkrat dokument minulega časa, a za vsakim sadjem stojijo zgodbe, pogosto stare več stoletij ali tisočletij. In tako recimo izvemo, da med sadje, ki je k nam prišlo pozno, sodijo denimo lubenice, ki pa se prvič pojavijo na slikah šele po združitvi v Jugoslavijo.