Saj po novem letu boljše bo

Ob prehodu v novo leto sem tudi v različnih medijih preposlušala ​kar precej voščil, želja, številne kratke misli, ki so čarobne, če jih mislimo iskreno. Zdravja, miru, sreče, ljubezni. Da bi se imeli lepo. Po prazničnih dneh, ki so, upam, pomenili tudi nekaj spokojnosti ob tem, da je že skoraj nekaj narobe s teboj, če jih dandanes ne zaužiješ s prepolno žlico veselja, vzhičenosti, ki je lahko tudi navidezna, če se zgolj prepustimo toku nekih pričakovanj, kaj vse moramo početi, da bomo (ostali) zanimivi recimo na socialnih omrežjih.

Prvi dan novega leta je bil zame deloven – kot še za marsikoga. Bil je en tak izjemno lep dan, kako ne bi bil, ko pa sem imela v porodnišnici možnost obiskati mamice, ki so prav okrog novega leta dobile najlepše darilo. Čudež življenja, kot je rekla babica, ki v porodnem bloku srčno opravlja ta poklic. Res srčno, kajti tudi njene oči so žarele, ko je pripovedovala o tem. Ta žar v očeh, ki ga sicer na vsakdanjih poteh žal ne vidim več prav pogosto. Seveda me je tudi prešinilo, kako prijazen svet bomo pustili otrokom, kakšno perspektivo imajo mladi, kakšno ogledalo jim nastavljamo kot družba ...

V teh dneh smo namreč že trčili v realnost. Če smo za nekaj dni potlačili ali odložili kakšne skrbi, se te vračajo. Verjetno z razlogom me je prešinila pesem Tomaža Domicelja z naslovom Po novem letu boljše bo, ironična v besedilu, kritika slovenske družbe, napisana pred mnogimi leti in (žal) tudi danes še kako aktualna. »Davki so visoki, jezi se obrtnik, tisti, ki kmetuje, postal bo še svetnik, glavno, da živimo in da lačni nismo več. Saj po novem, saj po novem, saj po novem letu boljše bo ...« Takole gre prva kitica, a konec pesmi avtor začini z mislijo, da bo novo leto boljše – kakor za koga.

Upam, da vremensko sivino teh dni že kmalu zamenja nekaj sonca. Tudi oblaki niso samo temni, znajo biti prav prijazni, in če dobro pogledamo v nebo, se kdaj v kakšnem od njih izriše oblika srca. To je eno samo; če ga ranimo, tudi srce vsega dobrega ne zmore več. Je razklano na dvoje, razbito na več koščkov. Je simbolika tistega, v kar smo žal zaradi mnogih okoliščin, aktualnih razmer doma in po svetu pahnjeni danes. A dobra misel je ena sama: dovolimo čudežu življenja, da se vendarle rodi v lepši svet.