Šalom: mir s teboj

Berimo: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« (Lk 2,14) V evangelijih Jezus tudi sicer pogosto uporablja pozdrav »Mir s teboj«, ki se v hebrejščini glasi »Šalom aleichem«. Besedo Šalom, ki pomeni mir, popolnost in blaginjo, Judje že od nekdaj uporabljajo za pozdrav in odzdrav. Judovskemu povsem podobno se glasi ustrezni islamski pozdrav: »Selam alejkum.« To je fraza oziroma pozdrav, ki izvira iz arabščine in pomeni mir, umirjenost, selam alejkum je torej mir s teboj. Odgovor na ta pozdrav pa se glasi: Alejkumu selam in pomeni enako: Mir naj bo s teboj! Tako je v besedah. Kako pa je z dejanji? Iz aktualnega dogajanja v Izraelu in Palestini je več kot očitno, da si sodobni in na istem ozemlju živeči Judje in Arabci (pri)voščijo mir le med seboj, »interno«, ne pa drug drugemu. Izraelci ubijajo Palestince in ti ubijajo Izraelce. Miru si očitno ne privoščijo. Podobno velja za Ruse in Ukrajince. Oboji so pravoslavni kristjani, a med seboj se že skoraj tri leta neizprosno pobijajo, miru med seboj si ne bodo privoščili niti za božič.

Ne ubijaj!

Tako se glasi peta božja zapoved. Izpisana je bila v kamnitem »paketu« desetih božjih zapovedi, ki jih je Mojzesu na gori Sinaj izročil Bog sam. A v tistih štiridesetih dneh, ko je bil Mojzes na gori, so njegovi rojaki v taboru pod njo častili zlato tele in se pri tem še zabavali. Ko se je Mojzes vrnil z gore in videl, kaj počnejo, se je tako razjezil, da je kamniti plošči razbil, grešnike pa je ukazal pobiti, in takrat naj bi umrlo tri tisoč mož. Mojzes je torej sam prvi prekršil zapoved, ki jo je pravkar prejel od svojega Boga. Še več: ta Bog sam mu je ukazal, kaj naj stori.

V Svetem pismu beremo, kako je bilo, ko so se Izraelci po vrnitvi iz Egipta ter po dolgi in naporni poti skozi puščavo približali rodovitni deželi Kanaan, deželi, ki jim jo je obljubil Jahve, njihov Bog. Poslali so nekaj mož, da bi si jo ogledali. Ko so se vrnili, so pripovedovali, da se v njej res cedita mleko in med; s seboj so prinesli sadje, kakršnega niso jedli že od Egipta sem. Toda ljudje, ki živijo v obljubljeni jim deželi, so močni in mesta utrjena in zelo velika ... Tam so videli tudi velikane; »v lastnih očeh smo bili kakor kobilice in taki smo morali biti tudi v njihovih očeh«. (4 Mz 13) Ob teh besedah se je v poslušalce po radovednosti naselil strah. »Le pojdimo in se je polastimo; prav gotovo jo lahko premagamo!« jih je vpričo Mojzesa spodbujal najpogumnejši med njimi, Kaleb. Ljudstvo pa se je uprlo in ni hotelo naprej. Tedaj se je Jahve razjezil in sklenil neposlušno ljudstvo kaznovati. Štirideset dni so si obljubljeno deželo ogledovali, in namesto da bi se je z veseljem polastili, so se ustrašili. Zato so morali za kazen štirideset let tavati po puščavi. To je bila prava epopeja, judovski »dolgi pohod«. Ko so ga prestali, so se ustavili na Moabskih planjavah pred mestom Jeriha ob reki Jordan. Ostalo jih je le malo in tem je Jahve po Mojzesu naročal: »Ko pridete čez Jordan v kanaansko deželo, preženite izpred sebe vse prebivalce dežele, uničite vse njihove kamnite kipe in vse njihove ulite podobe in porušite vse njihove višine! Potem si vzemite deželo v last in v njej prebivajte ...« (4 Mz 33,51–53)

Preženite, uničite, vzemite si v last ... To naj bi bile Božje besede; toda ali ne nagovarja aktualni izraelski voditelj Benjamin Netanjahu svojih rojakov s prav takimi ali zelo podobnimi besedami. To so besede, s katerimi se ukazuje »etnično čiščenje«, naj so izrečene okoli leta 1300 pred Kristusom v izraelski puščavi, pred vrati pramesta Jeriha, ali 2024 po Kristusu, v Gazi ali na Zahodnem bregu reke Jordan. Berimo še naprej. »Ko te Gospod, tvoj Bog, pripelje v deželo, v katero greš, da jo vzameš v last, in pred teboj prežene mnoge narode: Hetejce, Girgašejce, Amorejce, Kanaance, Perizejce, Hivejce in Jebusejce, sedem narodov, številnejših in močnejših od tebe, in ti jih Gospod, tvoj Bog, izroči in jih boš premagal, jih odločno pokončaj z zakletvijo! Ne sklepaj z njimi zaveze, ne prizanašaj jim in ne stopaj v svaštvo z njimi: svoje hčere ne dajaj njegovemu sinu in njegove hčere ne jemlji za svojega sina! Kajti to bi tvojega sina odvrnilo od hoje za menoj in bi služil drugim bogovom; tedaj bi se vnela Gospodova jeza proti vam in bi vas hitro pokončal. Temveč tako ravnajte z njimi: podrite njihove oltarje, razbijte spominske kamne, posekajte svete kole in v ognju sežgite njihove rezane podobe! Kajti sveto ljudstvo si Gospodu, svojemu Bogu; Gospod, tvoj Bog, te je izbral, da boš ljudstvo njegove osebne lastnine izmed vseh ljudstev, ki so na površju zemlje.« (5 Mz 7,1–6) Strašljivo, mar ne! Judovsko-palestinska govorica nasilja! Kot bi poslušali aktualne izraelske ali skrajno islamske voditelje.

In na zemlji mir ljudem …

Problem torej ni samo v fizičnem nasilju, ampak že v govorici nasilja, v besedah, ki so pred dejanji. Vse religije tega sveta po eni strani učijo, kako biti človek, kako ravnati humano drug z drugim, hkrati pa spodbujajo k nasilnim dejanjem in tudi k ubijanju. V zadnjih dneh decembra 2024 in v prvih dneh januarja 2025 si voščimo vse najboljše, tudi miru med ljudmi. Pa bodo ta voščila tudi kaj zalegla? Dvomim. A hkrati kljub vsemu upam, da bo nasilja med ljudmi na Zemlji v letu 2025 manj. »In na zemlji mir ljudem …«