Samo ene spodnjice sem imel

Generacija očetov in mam, ki so iz nič zgradili povojno preteklost, počasi odhaja. Boli me srce, ko se poslovim enkrat od enega, drugič od drugega, hkrati pa sem neizmerno srečna za vse zgodbe, ki so mi jih zaupali, da sem jih lahko zapisala.

Vem, da je tisto, kar je povedano iz prve roke, izjemnega pomena ne le za potomce, temveč tudi za vse, ki jih zanima, kako so ljudje nekoč živeli.

Med meni ljubimi sogovorniki je tudi Lojze. Tam okoli leta 1949 je ravno prišel od vojakov, bil je brez denarja, v lesenem kovčku je imel le spodnjice, belo pretegnjeno in na več mestih raztrgano majico in pošvedrane čevlje. Brat Jakob, ki je bil sekretar partije, mu je posodil 5.000 dinarjev (danes bi to bilo okrog 10 evrov), da ne bo lačen. »Mi jih boš že vrnil, ko boš lahko,« mu je rekel in ga objel. Žal se to ni nikoli zgodilo. Preden je Lojze poravnal dolg, je Jakob umrl zaradi zločestega tumorja.

»Star sem bil 21 let, reven sem bil pa tako, da vam ne morem niti opisati, ker ne bi razumeli,« mi je začel pripovedovati kleni 95-letnik.

»Kje si najti streho nad glavo? Da bi se na 'šiht' vozil od doma, ni bilo misliti. Prvič zato, ker nisem imel kolesa – da pa bi vsak dan pešačil več kot dvajset kilometrov v eno smer ...? Drugič pa zato, ker bi me starejši brat, ki je prevzel kmetijo, grdo gledal. Že lastnih lačnih ust je imel dovolj, za povrh pa je prevzel skrb tudi za mamo. Oče nam je umrl pred vojno. Potem pa sem slišal, da je v starem 'farovžu' ena od sob še prosta. Najemnine ni bilo, kje si je pa župnik upal zaračunavati podnajemnikom ... A bila je ledeno mrzla, po tleh je bil goli beton, okno se ni dalo zapreti in edino žarnico, ki je osvetljevala prostor, je že čez kakšen teden vzel hudič. Po vodo sem hodil k studencu, a to tako, da sem prej na njem razbil led. Ko sem šel v nedeljo k maši, sem si okoli nog zavil šal, ki sem ga povil z vrvico, da ga nisem izgubil. Čevlji so mi bili za eno številko premajhni, lahko si predstavljate, kako me je tiščalo v njih in zeblo hkrati. Pozimi sem si nadel čisto vsa oblačila, ki sem jih imel, pa še je bilo premalo. K maši pa sem hodil zato, ker sem bil globoko veren, pa tudi zato, ker sem tam videl dekle, ki mi je bilo všeč. Vedel sem, da ji je imel Angelca, več pa ne. Največkrat je gledala v tla, na njenem resnem obrazu pa sem zaman iskal nasmeh. Spomladi, ko se je otoplilo, si je nadela jopico v svetlomodri barvi. Potem si je spletla še torbico v približno enakih odtenkih. Zdelo se mi je, da se druge ženske po lepoti in urejenosti lahko skrijejo pred njo. Nobena ni premogla takšne elegance kot ona. V cerkvi sem po navadi stal pod korom, pomešan z drugimi moškimi. Okorne prste, vajene težkega dela, sem imel sklenjene v molitvi. Nekaj časa sem molil za brata, da bi ozdravel, nekaj časa za to, da bi izginile bolečine, ki so se mi že več let zapored pojavljale zlasti v spomladanskem času. Ko sem bil še otrok, sem padel s kozolca naravnost na glavo. Nezavesten sem obležal za vozom, in če me ne bi našel pes Tarzan, kdo ve, kaj bi se zgodilo z menoj. Oče me je odnesel v hišo in položil na 'špampet', ki je stal nasproti bogkovega kota.

'Zdaj pa molite, da ne bo umrl,' je osorno rekel ženi in radovednežem, ki so se gnetli pri vratih. Pokleknili so in sklenili roke. Po kakšnih desetih dneh, ko se jim je zdelo, da bi bilo morda pametno postaviti oder za krsto, sem se prebudil iz nezavesti. Bil sem ves omotičen in zmeden, sploh nisem vedel, kje sem in kaj počnem sredi belega dne v postelji. Poskušal sem vstati, pa ni šlo. Brat Jakob, ki je sedel ob meni, se je od silnega veselja, ker sem vstal od mrtvih, najprej razjokal, potem pa je stekel na cesto ter na ves glas oznanjal, da sem oživel. Ko ga je slišal oče, je le skomignil z rameni. 'Saj sem vam rekel, da se bo to zgodilo, ker je moje krvi!'

Že naslednji dan je trmasto vztrajal, da sem se, ker sem po njegovem mnenju več kot teden dni 'zabušaval', postavil na noge. 'Z lenuhi v hiši nimamo kaj početi!' je sitno robantil. Jakob mi je pogosto pomagal, da sem se umaknil izpred očetovih oči. Kdo ve, morda bi mi v jezi še kakšno prisolil okoli ušes.

V dneh, ko sem se ponovno učil jesti, hoditi, govoriti in piti, sva se brata zelo zbližala. Mama mi je včasih skuhala kakšen priboljšek, a ne prepogosto, da ne bi opazil oče. Slabiče je sovražil iz dna srca. Takoj po vojni, četudi sem bil še zmeraj zelo šibek, sem dobil delo pri odstranjevanju plazu za vasjo. Enemu od nadrejenih, Kovačevemu Tonetu, sem bil brez pravega razloga trn v peti. Najbolj poniževalno je bilo, ko mi je ukazal, naj sejem pesek z ženskami. Temu sem se odločno uprl, a ni pomagalo. 'Če ti kaj ni prav, pa izgini!' je siknil proti meni.

Doma so me vzgojili v ponižnosti, zato sem sklonil glavo, nekajkrat požrl slino in ga ubogal. Nisem pa računal, da bo glas o poniževanjih, ki sem jih bil deležen, prišel tudi na očetova ušesa. Ta je nekoč zapregel konja in se odpeljal k Tonetu domov. Ljudje so še vrsto let govorili, kako grobo ga je prijel za rokav in potegnil malo vstran. 'Take, kot si ti, smo partizani počili in pustili v grapi, da so jih požrli volkovi,' mu je rekel. Potem je izdatno pljunil na tla, se obrnil in se odpeljal nazaj domov. Za ta dogodek sem izvedel šele čez kakšen dan. Očetovo ravnanje me je ganilo v dno srca. Vsa poniževanja, ki sem jih bil od njega deležen v otroštvu, sem v trenutku pozabil. V nedeljo sem se peš odpravil domov, da bi se mu zahvalil, a me niso bili čisto nič veseli. Na vratih sem se znašel ravno v času kosila. Namrgodenih obrazov so mi za mizo odstopili nekaj prostora, mama pa je potem z globokim vzdihom odhitela v kuhinjo po še en krožnik. 'Sem slišal, da v baraki skupaj z drugimi spiš kar na tleh?' je presekal tišino oče. 'Ni čisto tako,' sem mu odgovoril. 'Pruštof si dam pod glavo, pa kar gre!'

'Tam za kozolcem imam nekaj plohov. Naj bodo za doto, če se boš kdaj oženil,' je še dodal oče. Do mojega odhoda k vojakom nisva spregovorila niti besedice več.«

Meseci, ki so po vrnitvi iz Bosne sledili vselitvi v župnišče, niso bili lahki. Osem ur je preživel v službi, štiri ure v poklicni šoli za ključavničarje, pod večer pa je zavil še k sosedu, ki je še na stara leta doma mizaril.

(Konec prihodnjič)