Ščurki in miši

Iga je samo nekaj mesecev starejša od mene. Njeni spomini na otroštvo niso prav nič rožnati. Z mamo samohranilko sta živeli v skromni sobici nad vaško trgovino.

»Dodana vrednost te sobe je bila v tem, da je bilo v njej tudi pozimi toplo, saj so bile pod nami peči, v katerih so peki pekli kruh,« pripoveduje.

»Zelo nerada pa se – po drugi strani – spomnim ščurkov, ki jih je bilo v hiši, ki je imela tri nadstropja, vse polno. Ljudje so govorili, da so se množili v skladišču, kjer so bile vreče z moko. Spominjam se velikanskega sita, skozi katero so trgovke, med njimi je bila tudi moja mama, sejale moko, preden so se peki v drugem prostoru lotili dela. Vonj po sveže pečenem kruhu je bil kljub temu nekaj najlepšega. Včasih sem iz sredice potegnila tudi 'tujek', a se nisem kaj prida sekirala. Lakota je premagala vsak, tudi največji občutek gnusa!

Sobica je bila majhna, velika komaj 12 kvadratov. Postelje pravzaprav nisva imeli. Mizar je zbil nekaj desk, med katere je mama stlačila dve žimnici, v katerih je bilo ličje. Ličje je bilo treba večkrat menjati, ker so se v njem zalegle stenice. Stranišče je bilo na drugi strani hiše – zraven službenega vhoda za zaposlene v 'štacuni'. Dokler je bil 'gang' še uporaben, smo se iz našega dela hiše, po njem sprehodili do stranišča, čez čas pa ne več, saj so deske na tistem delu, ki ni bil pod streho, preperele. Nihče od stanovalcev jih ni hotel zamenjati z novimi, kar je bilo razumljivo, saj je bila hiša občinska in ne zasebna, občina pa za zamenjavo ni imela posluha. Če me je ponoči kdaj nagnalo na potrebo, sem morala iz drugega nadstropja najprej steči na dvorišče, potem pa vzdolž hiše – in to v trdi temi – še do drugega stopnišča, kjer sem se povzpela do medetaže, med trgovino in prvim nadstropjem, kjer je bilo stranišče. Nekaj časa sva imeli z mamo kahlo, a je nisva imeli kje prazniti, saj se je pet družin, ki so uporabljale en sam lijak na hodniku, ki je služil tako telesni čistoči kot pomivanju posode, dogovorilo, da v njem ne bodo praznili nočnih posod. Perilo sva z mamo prali v potoku, ki je bil od trgovine oddaljen kakšnih deset minut hoda …

Stavba, v kateri smo bivali, je bila pred vojno šola. Leta 1951 so zgradili novo, 'socialni problemi' pa so potem z obema rokama zagrabili priložnost za streho nad glavo.

Da bi trgovke zaščitile kruh pred mišmi, so ga, potem ko sta peka po nočnem šihtu odšla domov, hodile stražit. Moji mami se ni ljubilo, pa je poslala mene. S seboj sem prinesla odejo, se zavila vanjo, v rokah pa sem imela večjo kuhalnico. Če se mi je zdelo, da sem slišala mišje drobencljanje, sem začela z njo tolči po tleh in po lesenih policah, na katerih je bil zložen kruh. Nekoč sem preveč zamahnila, polica se je obrnila, in štruce so popadale po tleh. V silnem strahu, kaj bo, sem stekla k mami, ki je trdno spala. Komaj sem jo prebudila. Takrat še nisem vedela, da je bila v 'komi' zaradi prazne steklenice kraj postelje … Med godrnjanjem in preklinjanjem je potem zložila kruh nazaj na polico, jaz pa sem ga ometla s pekovskim omelom. Eno štruco je stisnila pod pazduho in jo odnesla s seboj. Niti pomislila ni, da sem bila tudi jaz lačna ...

Leta 1966 je spoznala Milka, doma je bil iz Lipovcev iz Bele krajine. Govoril je malo po slovensko, veliko po hrvaško, tako da sem ga komaj kaj razumela. Ko je ugotovil, da bom z njima ležala v isti postelji, je rekel mami: 'Ona ali jaz!'

Moje cunje – bilo jih je komaj kaj – je zložila v škatlo, ki jo je prevezala z vrvico, me odpeljala na avtobusno postajo ter naročila sprevodniku, naj me odloži na avtobusni postaji v Cerknici. 'Nekaj časa boš pri moji sestri,' mi je rekla in mi obrnila hrbet, ne da bi me objela ali mi dala napotek, kje naj to sestro najdem.

Nikogar ni bilo, ki bi me čakal. Eden od mimoidočih me je napotil v čakalnico. Odpeljal je že zadnji delavski avtobus, jaz pa sem še zmeraj čakala. Pa je pristopil šofer s kapo na glavi ter me vprašal, kdo sem in kam sem namenjena. Vsa preplašena sem izjecljala tetino ime.

Nekaj časa je razmišljal, potem pa je le zinil: 'Ah, ja, te pa danes ne bo pote! Ima nočni šiht!' Prijel me je za roko in me odpeljal k sebi domov. Bila sem vsa premražena, lačna in zelo zaspana. Njegova žena mi je pomagala, da sem zlezla v pižamo, potem sem se ulegla na divan in zaspala, še preden so ugasnili luč.

Zjutraj je tako z nočnega šihta prišla pome teta. Ko me je zagledala, je začela kričati, preklinjati in zmerjati mojo mamo s kurbo. 'Kar sama naj skrbi za svojega pankrta!' je vrgla v obraz mojemu rešitelju in odvihrala.

Spet so me posadili na avtobus, tokrat za Logatec. Tam je živel mamin polbrat Lojzek. Bil je vojni invalid, dobričina, velik poštenjak. Ko so me razložili pred Krpanom, nisem vedela, kam naj grem. Maminega polbrata nisem še nikoli videla! Po Logatcu sem tavala več ur. Bila sem premražena, lačna in na koncu moči. Sedla sem pred vhodna vrata v cerkev, se naslonila na steno in zadremala. Če me ne bi čez nekaj časa našel župnik, bi verjetno do jutra zmrznila. Spominjam se neke ženske, verjetno je bila nuna, ki me je odpeljala v kuhinjo, kjer sem se preoblekla in najedla.

Dobrih ljudi, ki so me rešili smrti, je bilo v mojem kasnejšem življenju še nekaj. Šele naslednji dan so me odpeljali k Lojzeku, ki me sprva ni bil čisto nič vesel …«

(Se nadaljuje)