Se ti bo češplja samo sušila

»Soseda stopi predme in mi reče, da sem videti kot zguba. 'Naredi kaj zase, da ne boš doma strohnela!' je še dodala. Razjezila me je, res me je. Kaj naj naredim? Kaj? Kaj?! Lahko je deliti nasvete! Kot da se dobri fantje najdejo v vsakem zaprašenem predalu!«

Bruna nadaljuje s svojo zgodbo: »Oče me je učil, da ne smem biti nikoli 'žleht'. 'Vse se plača, vse se vrne,' mi je govoril. Če takšen nasvet otrok sliši večkrat na dan, si ga zapomni. Na zelo zgovoren način se je 'rešil' tudi svojega bratranca. K hiši je prišel z izgovorom, da bo pomagal pri žganjekuhi. Ugnezdil se je v kleti, s časom je tja privlekel tudi posteljo in omaro. Ko se ga je nekoč nalil in zaspal kot ubit, je s tlečo cigareto zažgal posteljo. Če ne bi mladi, ki so se vračali z gasilske veselice, opazili, da se iz kleti vali dim, kdo ve, kaj bi se zgodilo z njim. Oče je dolgo razmišljal, kako naj ga zbeza iz kleti. Ne nazadnje ni bila njegova dolžnost, da skrbi zanj, saj je imel svojo hišo, ženo in tri otroke. Pa se je domislil! V času, ko je bil pri zdravniku, kamor je hodil zaradi opeklin, ki jih je dobil, je skupaj s sosedi privlekel kotel za žganjekuho na dvorišče, pod šupo, v kleti pa so postavili bokse za shranjevanje krompirja in razsekanih polen. Bratranec tako ni imel več nobenega izgovora za pomoč pri žganjekuhi, moral se je vrniti domov k ženi in jo prositi odpuščanja za vse neumnosti, ki jih je storil.

No, in potem me je enkrat po kosilu oče vprašal: 'A se še spomniš, kako smo se znebili bratranca?' Nič hudega sluteč sem prikimala. 'Podobno bomo naredili s teboj. Dokler boš čemela samo doma in ne boš šla nič med ljudi, se ti bo češplja samo sušila.'

Niso pomagale niti mamine solze, morala sem od hiše in se postaviti na lastne noge. V stanovanju, ki sem ga dobila od občine, so bile samo gole stene. Še kuhinjskega kotička ni bilo. 'Pusti jo, bo že sama poskrbela zase!' je oče ukazal mami, ko sem jo prosila, če bi šla z menoj izbirat pohištvo. O, kako sem bila jezna nanj! A mi je prej kot v pol leta uspelo, da sem stanovanje opremila. Res da s pomočjo posojila, pa kaj potem! Ker sem bila vajena dela, sem se začela v popoldanskem času, ko nisem bila v vrtcu, dolgočasiti. Zelo sem uživala z otroki, pogosto, zlasti pred kakšnimi prazniki, sem organizirala brezplačne delavnice za ročne spretnosti, a tudi te obveznosti niso zapolnile moje duše.

Zbrala sem ženske, ustanovile smo neformalno pohodniško skupino. S pridobivanjem članic sem imela nemalo težav, saj je v našem kraju takrat veljalo prepričanje, da je samo delo tisto, ki nekaj šteje. Me smo pa pohajkovale! Kakšen greh! Trikrat tedensko sem pozne popoldneve še zmeraj preživljala na 'vedeževalski liniji'. Začela sem peti pri ženskem sekstetu Lipa. Kot vodja vrtca sem skrbela tudi za obvezno prakso bodočih vzgojiteljic. Bila sem med najbolj zagnanimi obiskovalci knjižnice. Vrtičkarica. Pridružila sem se bralkam, ki so starejšim po domovih brale knjige. Počela sem tisoč stvari, a prostega časa, ko nisem vedela, kam bi se dala, mi je še vedno ostajalo na pretek.

Pozno jeseni so kmečke žene organizirale plesne večere. O, kako me je mikalo, da bi se jih udeležila. Toda kje dobiti plesalca? Pa se spomnim na maminega brata. Ni bil več rosno mlad, bil pa je še samski, brez obveznosti. Ne vem, kako je prišla moja prošnja očetu na uho! Sredi belega dne je prihrumel k meni in me tako nahrulil, da sem kar zlezla skupaj. Vse zmerljivke pa so, seveda, letele na račun moje samskosti.

Do tistega dne se sploh nisem zavedala, kako mu je šlo na živce, ker se nisem zanimala za moške. Nekako je pričakoval, da se bom po končani srednji šoli poročila, da se bodo začeli rojevati vnuki, s katerim se bo z veseljem ukvarjal. Imela sem že skoraj 34 let, od mene pa ni bilo nobene koristi.

V tistem trenutku sem si iz dna duše zaželela, da bi mu lahko ustregla. A kaj, ko mi noben moški ni bil všeč. Če pa sem se že kdaj za kom uzrla, sem kasneje izvedela, da je poročen. Da je nekaj narobe z menoj, so opazili tudi v službi. Izgovorila sem se, da mi oče pije kri. Kar je bilo navsezadnje tudi res.

Potem pa mi je kot strela z jasnega padel na pamet dogodek iz otroštva. Takrat še ni bilo v navadi, da bi zidali betonsko zidovje. Okoli hiš ali pašnikov so namesto tega postavili kamnito škarpo. Včasih sem na njej pasla zijala ali pa iz varnega zavetja za njimi, v mimoidoče metala kamenčke. Nekoč je prišel mimo fant, ki se mi je takrat zdel zelo lep, pa sem zaklicala za njim, ali želi, da ga s kamnom zadenem v čelo.'Poskusi, ti takoj vrnem!' je zavpil in stekel proti meni.

Morda pa se mu za tisto neumnost lahko oddolžim, sem premišljevala. Malo sem vprašala tu pa malo tam, nazadnje sem izvedela, da živi pri sestri. Napisala sem mu pismo in ga lepo prosila odpuščanja za grde besede, ki sem mu jih, ko sem bila še otrok, izrekla. Tisto, kar je sledilo, bolj sodi v rubriko Saj ni res, pa je kot v resnično življenje. V petek se je oglasil pri meni in me okaral, zakaj mu tega pisma nisem poslala že prej. Povabil me je na kavo in tudi na plesne vaje me je spremljal. Oba sva bila precej 'lesena' v medsebojnih odnosih, tako da je kar trajalo, preden sva naredila korak naprej. Če ne bi napisala tistega pisma, ne bi nikoli izvedela, da sem bila tudi jaz njemu všeč.

Življenje se je nazadnje zasukalo tako, da sva se po dobrem letu poročila. Še najbolj vesel je bil oče. Do zadnjega dne je trdil, da bi ostala stara devica, če me ne bi zgrda napodil od doma.«

(Konec)