Sedmi člen, slaba vest Avstrije

Avstrijsko državno pogodbo (ADP), ki je sporazum o ponovni vzpostavitvi samostojne in demokratične Avstrije, so 15. maja leta 1955 podpisali zunanji ministri Združenih držav Amerike, Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR), Francije, Velike Britanije in začasne avstrijske države. Veljati je začela 27. julija. Dne 26. oktobra je ozemlje Avstrije zapustil zadnji okupacijski vojak, isti dan pa je Avstrija razglasila nevtralnost, zato je ta dan avstrijski državni praznik. Ponovna vzpostavitev Republike Avstrije je bila dogovorjena v Moskovski deklaraciji s 30. oktobra 1943 pod pogojem, če bodo Avstrijci sodelovali v boju proti nacizmu. Edini, ki so to storili, so bili koroški Slovenci. Zato je bil njihovemu položaju v Avstrijski državni pogodbi namenjen posebni člen, znameniti 7. člen, ki je še po sedemdesetih letih upanje Slovencev na Koroškem, po drugi strani pa njihova bolečina, saj še ni uresničen, kar bi moralo biti v demokratični družbi samoumevno. Njegovo uresničevanje je zato tradicionalna tema na pogovorih slovenskih, koroških in avstrijskih politikov.

Spomenica koroških Slovencev

Oktobra leta 1955, štiri mesece po sprejetju Avstrijske državne pogodbe, sta Narodni svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij na Koroškem sprejela Spomenico koroških Slovencev. Za Narodni svet sta jo podpisala dr. Jožko Tischler in Janko Janežič, za Zvezo slovenskih organizacij pa dr. Franci Zwitter in Janko Ogris. V Spomenici so zapisana stališča Slovencev na Koroškem do 7. člena in predlogi, kako ga uresničiti v dobro države in obeh narodov na Koroškem. V uvodnem paragrafu člena je zapisano, da »avstrijski državljani slovenske in hrvaške manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in Štajerskem uživajo pravice pod enakimi pogoji kakor vsi drugi avstrijski državljani, vključno s pravico do svojih lastnih organizacij, zborovanj in tiska v svojem lastnem jeziku«. V paragrafu o šolski ureditvi so Slovenci v Spomenico zapisali, da »se mora za pouk na ljudskih in glavnih šolah na ozemlju s slovenskim in mešanim prebivalstvom izvajati odredba koroške deželne vlade o dvojezičnih šolah z dne 3. oktobra leta 1945. V odredbi je dvojezično ozemlje določeno in odgovarja načelom enakosti, da oba naroda spoznata oba deželna jezika«. Slovenci so v Spomenico zapisali tudi svoja stališča do enakopravnosti slovenskega jezika, ki mora biti ob nemškem tudi uradni jezik, in o dvojezičnosti na vseh drugih področjih, vključno s tablami. V 7. členu je tudi določba o zaščiti etničnega značaja, s katero so prepovedane organizacije, ki onemogočajo pravice manjšinam.

»Pravice, ki jih vsebuje 7. člen, smo si koroški Slovenci priborili z neupogljivo voljo do obstoja, zlasti še v trdnem odporu in uporu proti nacizmu na strani zavezniških sil in z ogromnimi žrtvami, ki jih je doprinesel slovenski narod.« Zapisali so tudi, da bodo preprečevali nacionalne razprtije. »Pripravljeni smo, da tvorimo most, ki naj veže naroda soseda in sosednji državi, kar bo nov in trden element miru v tem delu Evrope. Uspešno izvrševanje tega našega poslanstva pa je odvisno tudi od dobre volje avstrijske države, ki mora priznati osnovno prirodno pravico in težnjo vsake etnične skupine in vsakega naroda, da hoče živeti in kulturno ter gospodarsko napredovati.«

Usodna šolska reforma

V dneh pred včerajšnjo obletnico podpisa Avstrijske državne pogodbe je bilo na slovenski in avstrijski strani nekaj odmevnih pogovorov na to temo. O njej in njenem uresničevanju so govorili na konferenci Manjšine – okno v svet, ki jo je v Celovcu organizirala Mohorjeva in nanj povabila poznane pravnike. Na njej je sodeloval tudi predsednik Zveze društev pravnikov Slovenije dr. Miha Juhart. Na Pravni fakulteti v Ljubljani pa sta Zveza društev pravnikov Slovenije in Društvo za mednarodno pravo organizirala pogovor o Avstrijski državni pogodbi. Sodeloval je tudi znani koroški slovenski pravnik mag. Rudi Vouk, ki je na avstrijskih sodiščih, tudi na ustavnem, dobil kar nekaj pravd, povezanih z uresničevanjem pogodbe. »Pogodba ni uresničena. Če se bo to nadaljevalo, njene uresničitve ne bo dočakal noben koroški Slovenec!« je bil Vouk jasen v Ljubljani.

»Slovenci na Koroškem so prestali nacistični teror brez velikih izgub, saj se leta 1954 za Slovence ni izreklo bistveno manj ljudi kot leta 1939. Kasneje, ko se je začela gonja proti Slovencem in je bilo leta 1958 ukinjeno obvezno dvojezično osnovno šolstvo, se je začelo njihovo število dramatično zmanjševati. Obvezno dvojezično šolstvo iz leta 1945 je bilo namreč globoko demokratično, saj naj bi se vsi naučili obeh jezikov in ne bi imel nihče razloga za spraševanje, kdo je kdo,« je povedal Vouk. »K dvojezičnemu pouku morajo sedaj starši svoje otroke prijavljati. Slovenci na koroških sodiščih nimajo pravice do tolmača oziroma do obravnave v slovenščini, kar državljani Republike Slovenije imajo. Zgolj štiriletno učenje slovenščine na ljudskih šolah ne zadostuje. Vsakega jezika se je treba učiti šest ali sedem let, in to ne le na ljudskih šolah, ampak tudi v vrtcih in na srednjih šolah. Na Koroškem je uradno 36 dvojezičnih občin in le na štirinajstih znajo uradniki slovensko.« Odvetnik mag. Vouk je bil kritičen tudi do sporazuma o postavitvi 164 dvojezičnih krajevnih napisov. »To je le dvajset odstotkov napisov, ki bi morali biti postavljeni na osnovi državne pogodbe. Avstrija je sporazum dvignila na ustavno raven, tako da spremembe niso mogoče. Včasih sta se o vprašanjih slovenske manjšine pogovarjala kancler dr. Kreisky in Tito, danes pa namesto Dunaja o postavitvi dvojezičnih napisov odločajo lokalni politiki,« je povedal mag. Vouk in svoj prispevek sklenil z ugotovitvijo, da so Slovenci na Koroškem pogosto preveč optimistični in da morajo za vse, kar bi moralo biti samoumevno, prositi.

Slovenija je odgovorna za manjšino

Na pogovoru na Pravni fakulteti je bilo govora tudi o aktualni temi: Slovensko nasledstvo nekdanje Jugoslavije pri uresničevanju Avstrijske državne pogodbe. Avstrija in Slovenija imata do tega različni stališči. Slovenija se prišteva med naslednice Avstrijske državne pogodbe in s tem tudi za soodgovorno za položaj Slovencev na Koroškem, Avstrija pa to zanika, čeprav ne zavrača pogovorov na to temo.

Dr. Vasilka Sancin, profesorica na Pravni fakulteti v Ljubljani in predstojnica njene Katedre za mednarodno pravo, ki je bila izvoljena za slovensko sodnico Evropskega sodišča za človekove pravice, poudarja, da je Avstrijska državna pogodba mednarodna pogodba, ki ureja osnove nastanka nove države, tudi meje. Zato velja avtomatično nasledstvo, kar pomeni, da je Republika Slovenija po razpadu Jugoslavije avtomatično njena naslednica pri pogodbi in ima pravico do skrbi za slovensko manjšino na Koroškem. Povedala je, da slovenska notifikacija te pogodbe zaradi tega ni nujna, ji pa ne nasprotuje. Razlogi za ali proti so različni. Nekateri pravniki in politiki, še posebej pokojna dr. Ivan Kristan in dr. France Bučar, menijo, da bi jo morali, ker bi dobili s tem večji vpliv na Avstrijo pri uresničevanju pogodbe, druga stran pa pravi, da bi to poslabšalo odnose s sosedo, vprašanje pa je tudi, kako bi slovensko zahtevo sprejele glavne štiri podpisnice, še posebej Rusija, ki je skrbnik (depozitar) pogodbe.