Selitev

Danes razmišljam o tem, da so to bili tisti nesrečniki, ki spadajo med izvensodno pobite in so pokopani nekje na Lancovem. Kadar sprašujem o tem mamo, mi pove, da ve toliko, kot se jaz spominjam. Povedala mi je, da so jih odpeljali iz naših kleti ob svitu in da so bili v vojaških uniformah. V kleti je bilo polno ostankov plinskih mask, čelad in torb. To so naši vojaki pospravili in kleti pregledali, preden smo jih dobili v uporabo.

Naši sosedje

Stanovali smo v pritličju, levo od vhoda v hišo. V stanovanju desno je bila družina Mrak, ki se je morala preseliti v pomanjšano stanovanje v prvo nadstropje k Beningarjevim. V njihovem pritličnem stanovanju je bil Dom igre in dela - DID. Nad nami so stanovali Gostičevi, njihovi sosedje so bili Beningarjevi. Nazadnje so se vselili v podstrešno stanovanje Mevljetovi. Dobro se spominjam njihovega prihoda. Rekli so, da so prišli od daleč, iz Bosne. Gospod Mevlja je tam služboval pred vojno.

Sostanovalci smo med seboj dobro razumeli. Zaradi stanovanjske stiske so stanovanja kasneje razpolovili. Našo dnevno sobo so pregradili. Polovico sobe in še eno sobo, ki je postala kuhinja, so dobili novi stanovalci.

V hiši je bilo veliko otrok raznih starosti. Midve sva radi obiskovali Beningarjeve, kjer so imeli nekoliko mlajšo deklico Aljo, ki je živela pri starih starših in teti Emi. To je bila tista punčka, Alja Pajer, ki so jo »črnorokci« na Jesenicah vrgli v kopalno kad, polno vode, njene starše pa odgnali. Deklico je rešila soseda, oče in mati pa sta bila ustreljena. Aljo smo imeli zelo radi in smo lepo pazili nanjo, ko smo se igrali v peskovniku na našem vrtu. Obiskovali sva tudi Mevljetove, kjer je bilo veliko otrok. Posebno radi sva imeli dojenčka, deklico Studenko.

Ob hiši so bili veliki vrtovi, na katerih so skrbni starši pridelovali zelenjavo. Stanovalci so si uredili tudi zajčnike in kokošnjake, tako da smo lažje preživeli povojno pomanjkanje hrane.

V smeri kopališča smo imeli še ene sosede. To so bili vojaki. Na velikem prostoru pod kopališčem je bilo veliko vojaško naselje. V barakah so bili vojaki, ki so govorili drugače kot mi. Onkraj ograje »naše« hiše je bila preprosta vojaška jedilnica. Tam so delili vojakom obed – enolončnico in črn, kiselkast kruh. V času obeda so prihajali otroci od drugod na naš vrt. S seboj so imeli lonček in žlico. Kar je ostalo v kotlu, je kuhar razdelil otrokom, ki so tiščali roke z lončki čez mrežasto ograjo. Še danes se spominjam neprijetnega vonja enolončnic. Poskusila je nisem nikoli, saj s sestro tudi doma nisva marali kuhanih jedi. Najraje sva jedli kruh in marmelado ter zelenjavo z vrta. Toda tudi pri nas je hodil kruh »spat«, zato sem včasih le poskusila vojaški komis, ki pa mi ni teknil.

Od kod toliko otrok? Starejši sosedovi otroci so rekli, da prihajajo iz »Pankrtgase«. Tako so nekateri zaničevalno rekli Prešernovi ulici, v kateri so dobile stanovanja povečini družine železarjev z Jesenic, ki so imele veliko otrok. Toda v »Neue Heimat«, kot so mu rekli med vojno, po vojni pa Novo naselje, dokler se ni preimenovalo v Prešernovo ulico, so živeli tudi naši znanci. Ko sva začeli hoditi s sestrico v šolo, sva se večkrat potepali pri Prešernovi Danici, s katero smo prijateljevale že v Grabnu. Če devet let smo se preselili na Prešernovo 15 tudi mi.

Kruh hodi spat

Že med vojno, še bolj pa po vojni, smo otroci stradali kruha. Moko in ostala osnovna živila smo dobivali na karte. Naša družina je bila v nekoliko privilegiranem položaju, ker je obstajala trgovina za vojaško osebje. Mi smo ji rekli oficirska trgovina. Tu smo dobili na karte nekatere prehranske izdelke v večjih količinah kot v navadnih trgovinah in tudi vrst ni bilo. Kot se spominjam, smo dobili nekaj več moke, sladkorja in maščob. Ničesar nismo imeli preveč. Kar je mami ostalo od gospodinjstva, je dala svojim domačim, ki teh ugodnosti niso imeli.

Kruha v trgovinah in pekarnah niso prodajali. Mama je že zgodaj zjutraj zamesila testo v veliki skledi, nato pa ga je po vzhajanju dala v bel prtič, ki je bil položen v podolgovat pehar. Potem sva midve z Marico nesli skrbno pokrit pehar k peku Percu. To ni bilo daleč. Pred Boletom smo zavile levo in šle mimo Sartorijevega vrta do peka. Pek je prevzel pehar, na testo nalepil listek z našim priimkom in povedal, kdaj bo kruh pečen.