Sin, ki z očetom ni imel nič skupnega

»Potuhnil sem se, kaj sem hotel drugega? Že v drugem letniku sem spoznal svojo bodočo ženo. Enkrat samkrat sem jo peljal domov. Zdelo se mi je, da ne bi bilo pravično, če je ne bi. V času mojega šolanja se je oče že prekvalificiral na ropanje tehničnih trgovin …«

Frančišek je bil zelo zanimiv sogovornik. Med drugim je povedal, da so se tudi njegovi sošolci, sveže pečeni miličniki, zelo hitro poročili. »V času šolanja smo predčasno dozoreli. Videli smo stvari, ki jih vrstniki niso nikoli. Zaradi družinskega nasilja se nihče od starejših kolegov ni žrl. Bili so prepričani, da so si za 'batine' ženske same krive. A na intervencije smo vseeno šli, zlasti še, če je kakšen pijanec pretepel svojo ženo do neprepoznavnosti. Spominjam se primera, ko jo je iz prvega nadstropja delavskega bloka vrgel še skozi okno. Razlog za nasilje je bil banalen: v tistem bloku so imela stanovanja skupne sanitarije. Pa se mu je eden od sostanovalcev pritožil, da njegova žena, ko gre na veliko potrebo, preveč usmradi stranišče. Ubogo revo, ki je bila vsa polomljena in krvava, smo kar z našim avtom, fiatom 1300, ki je bil še čisto nov, peljali v bolnišnico. O, kako se je šef razjezil, saj je na zadnjem sedežu za njo ostalo kar nekaj krvavih madežev! Kdo jih je moral očistiti? Jaz!

Na tisto presneto poštenost, ki sem jo imel v sebi, sem bil pogosto kar jezen. Mamo sem neštetokrat opozoril, naj ne prodaja stvari, ki jih privleče ata domov, saj bi zaradi tega kot miličnik lahko imel težave. A mama je bila bolj praktične sorte. Zakaj bi nekaj kupovala, če ima stvari dostavljene kar na dom? Zato je brez slabe vesti vzela, kar je stari prinesel: ribe, oskubljeno kuro, kakšen modrček, ki se je sušil na dvorišču, parfum iz trgovine … Naj malo za vmes povem, da sem po mamini smrti odnesel v smeti več kot sto stekleničk parfuma. Nekateri sploh niso bili nikoli uporabljeni! V maminem skrivališču je bilo tudi več deset zlatih prstanov. Ni jih nosila, ker so jo ovirali pri delu, le občudovala jih je! Zanimiva je bila tudi zbirka glavnikov. Zakaj je oče kradel tudi te, mi pa še danes ni jasno.

No, pa da nadaljujem zgodbo. Omenil sem že, da se je ata moderniziral, saj so mu zadišala skladišča in tehnične trgovine. Po vlomu je na voziček naložil razne aparate, tranzistorje, jih predal kolegu Rojčiju, ta pa jih je kot potujoči trgovec za polovično ceno prodajal od vrat do vrat. Nekoč sta se 'slučajno' znašla v skladišču z dragocenimi perzijskimi preprogami. Še nekaj let so jih prodajali v Salomonovem oglasniku in Tovarišu.

Starši so imeli denarja kljub zapravljanju zmeraj za sproti. Nekoč je mama kljub polni omari nekaj stokala, da nima plašča. Češ poglej možek, stari je že čisto oguljen! Nabava novega je bila cela misija. Takrat so bili zimski plašči dragi kot žafran. Ata je povabil mamo na večerjo K Mačku. Lepo sta se napila in najedla, potem pa je ata prijel mamo za roko in jo odpeljal k obešalnikom. Snel je črn plašč, ko je priskočil nek moški: 'Plašč je ženin, kaj vam je?!' Ata se ni zmedel. Iskreno se je opravičil, vzel drug plašč s krznenim ovratnikom in ga oblekel mami. Potem sta se, ne da bi plačala večerjo, počasi odpravila proti vratom in ajd domov! Akcija je jima uspela kot v filmu! V žepu plašča sta našla denarnico in dokumente. 'Uf, to pa ne,' je rekel stari, zložil dokumente v ovojnico in jo odnesel v poštni nabiralnik. Denar je seveda obdržal.

Še sam ne vem, kako sem posumil, da je z maminim plaščem nekaj narobe. Logično je bilo, da sem znorel. Oba z mamo sta stopila v akcijo in kar nekaj časa je trajalo, da sta me prepričala, da ga ne bosta odnesla v gostilno, kjer bi se morala, če bi bilo po moje, tudi opravičiti. Njun argument je bil, da bi zgodba zagotovo prišla v kakšen časopis, potem pa bi za krajo izvedela vesoljna Slovenija. Je pa mama s težkim srcem odstranila krzno in zamenjala gumbe, da plašč ne bi bil prepoznaven.

Še veliko podobnih zgodb je ata ušpičil, a nikoli ni pretiraval in nikoli ni jemal od tistih, ki so imeli manj kot on. Spominjam se dne, ko je ata peljal mamo z motorjem v toplice. Na prve težave sta naletela že pri vstopu k bazenom, ko so ju kljub njunemu glasnemu protestu najprej nagnali pod prho. Ob naslednjem obisku pri njima – takrat sem prišel že z ženo – je bilo stanovanje obilo založeno z brisačami. Kako sta jih pritihotapila do motorja in kako sta jih pripeljala domov, nisem spraševal.

Še en dogodek moram opisati. Nekoč je moji ženi za rojstni dan podaril lepo ruto. V vrečki, v kateri ji je darilo izročil, je bil še račun. A ga je, lisjak, tam pustil zaradi mene, da mu ne bi težil. Že na smrtni postelji je bil, ko mi je povedal, da je ruto sunil z računom vred.

Ko smo po smrti staršev preurejali njune prostore, smo odkrili kar nekaj zelo domiselnih skrivališč. Ata je bil do zadnjega dne takšen, da ti je prav milo gledal v oči, hkrati pa ti je iz žepa izmaknil denarnico. To je naredil tudi župniku, ko mu je prišel dat zadnje zakramente.

Še to: na stara leta je oče svoje tatinske sprehode prefrigano 'spremenil' v legende, podobne tistim o Robinu Hoodu. Zgodbe, ki so bile polne neverjetnih dogodivščin, je zelo rad pripovedoval tudi otrokom. Ti so se mu smejali, prepričani, da ima bujno domišljijo. Ko sem prišel v srednja leta, sem ob ženini podpori doštudiral na pravni fakulteti. O svojih najbližjih sorodnikih nisem nikomur nikoli razlagal. Zakaj tudi bi? Saj mi ne bi verjeli!«

(Konec)