Skoraj slep peš od doma na Triglav

Dolenja Dobrava – Obiskala sem ga teden dni po uspešno izvedenem podvigu na njegovem domu na Dolenji Dobravi. »Ravno čakam poštarja, da mi prinese vstopnici za koncert Cannibal Corpse (ameriška glasbena zasedba, op. a.), ki bodo oktobra v Ljubljani,« mi je povedal dobre volje, ko sva sedla na teraso v še prijetnem jutranjem hladu. Poleg športa mu v življenju ogromno pomeni tudi glasba, predvsem metal. »Letos sem bil že na Metallici v Milanu, na Rammsteinih v Celovcu in AC/DC na Dunaju,« se je zasmejal. 47-letnik se zadnjih 15 let intenzivno ukvarja s športom, čeprav na levo oko vidi le sedem odstotkov, na desnega pa sploh nič. »Če je bila skala bela, sem jo videl, si pa tako ali tako pomagaš s pohodno palico. Navkreber ni tako težko, težje je sestopati, tam je treba uporabljati še globinski vid,« mi je odgovoril na vprašanje, kako težko je hoditi ponoči. Sicer pa meni, da je bil letošnji podvig precej podoben tistemu izpred desetih let. »Večje razlike med obema podvigoma ni, v starostnem smislu mogoče ta, da malo bolj razmišljaš, kot si prej, sicer pa ravno tako skušaš čim hitreje stopati.«

Devetnajst ur do vrha

Začetek pohoda na Triglav, na katerem so prehodili 63 kilometrov in do vrha premagali 4300 višinskih metrov, je bil na Dolenji Dobravi v torek, 6. avgusta, ob treh popoldne. Od začetka do konca sta Janeza spremljala Primož Šifrar in Jože Košir iz Hotovlje, do Bohinjske Bistrice je z njimi hodil tudi gorenjevaški župan Milan Čadež. Pod Planiko se je Janezu, Primožu in Jožetu pridružil še Milan Dolenc z Gabrške Gore. »Razlika med pohodoma v letu 2014 in v letu 2024 je tudi ta, da zdaj nismo tekli, ampak bolj hodili, da nismo šli čez vrh Porezna ter da smo zdaj šli mimo Podhočarja, kjer je bil rojen Drago Frelih, ki me je spremljal na Triglav pred desetimi leti. Pustili smo mu 'označbo', da smo šli mimo,« se je zasmejal. Kaj človeka žene, da se loti takega podviga, sem povprašala Janeza. »Ravno deset let je minilo, to je ena stvar; druga pa pokazati, da zmoreš. Težje je iti, če slabo vidiš, saj potrošiš več energije, ko se mučiš, da vidiš. Sploh ponoči, ko so bile tehnično kar zahtevne poti. Recimo letos, ko smo iz smeri Uskovnice šli na Tošč in Ablanco … to je tehnično veliko zahtevnejše, kot če bi šli po dolini Voje, kjer je samo cikcak pot,« mi je pojasnil.

Nočna nevihta

Popoldanski start izpred domače hiše je bil temperaturno kar naporen. »Do prve ravni pod Blegošem je bilo zares kar vroče, na Blegošu smo se okrog šestih nato ustavili v koči in nekaj malega pojedli, šli naprej na Črni vrh, Tuškov grič in Davčo ter na Petrovo Brdo. S Petrovega Brda smo krenili na Bašeljsko sedlo, pa na smučišče Kobla in do Srednje vasi v Bohinju, kamor smo prispeli okrog pol enih zjutraj,« je razložil Janez. »Tja nam je Niko Pustovrh pripeljal sendviče, župan pa je nato z njim odšel domov, saj ni imel namena iti z nami do vrha.« Ko so se torej po skoraj desetih urah hoje okrepčali z bogato obloženimi sendviči, so krenili proti Uskovnici. »Tam smo morali malce počakati, saj so strele začele 'sekati' v Triglav. Videlo se je, da divja močna nevihta. Primož je ves čas spremljal radarsko sliko, tako da smo 15 minut počakali v kozolcu, pa je bilo nevihte konec. Smo pa potem imeli mokro pot od Uskovnice pa skoraj do Vodnikove koče, kar je bilo ponoči kar zahtevno. Na levi strani si imel temo, na desni pa odsekane skale, a Jože in Primož sta vestno poskrbela zame in me vodila, kako in kje naj stopam,« se spominja nočnega dela poti proti Triglavu. »Na tem mestu bi se rad zahvalil vsej podporni ekipi, Primožu, Jožetu, obema Milanoma in Niku, kot tudi prijateljici Joži; vsi tako vestno in potrpežljivo sodelujejo z menoj. Pa tudi domačinoma, podjetju Gisa in Baru Petka, ki sta me finančno podprla,« je hvaležen vsem.

Na vrhu je bilo jasno kot »šajba«

Po namočenih nočnih poteh so zakorakali v jutro. »Ko se je naredil dan, se je tudi pot polepšala, skoraj je bila že tekaška steza,« je z navdušenjem pripovedoval Janez. »Ko smo prečili podor, ki pride iz doline Voje do Vodnikove koče, je bila že čisto lepa pot. Vmes je bilo malo jeklenic in klinov, ampak preprostih, ravno toliko se primeš, da si bolj 'siguren'. Potem smo prišli pod vrh Planike, kjer nas je že čakal Milan Dolenc z varovalnimi pasovi in vrvjo.« Vso pot do tam je torej ekipa prehodila nenavezana. »Takrat smo se šele navezali, do vrha Triglava. Tudi pred desetimi leti smo naredili tako,« je povedal Janez. Od Planike do vrha Triglava so potrebovali dobro uro. »Na vrhu je bilo jasno kot 'šajba',« se spominja prihoda na Triglav ob desetih dopoldne, po 19 urah hoje. Tudi sicer je vreme poljanski odpravi streglo. »Nad Uskovnico je po malem začelo kapljati, ampak nas je res oplazil samo 'repek' fronte, ki je, kot je bilo videti, divjala med Jesenicami in Triglavom. Sicer pa so bile temperature idealne, na vrhu Triglava je bilo 12 stopinj Celzija, med potjo nekje med 15 in 20, le na začetku je bilo do prve ravni na Blegošu zares vroče,« se vremenskih razmer spominja Janez.

Večjih težav med potjo ni bilo

»Če že, so me malo motili žulji, ko smo šli proti dolini. Pot s Kredarice proti Krmi se tako vleče, ni ji videti konca. Morda me je malo hecalo tudi to, da v noči pred odhodom nisem skoraj nič spal, ker me je skrbelo, ali se bo vse dobro izšlo, nato pa smo še naslednjo noč celo prehodili,« je pojasnil. Celotna avantura s spustom s Triglava do Krme je trajala približno 25 ur. V sredinem dopoldnevu, ko so dosegli vrh Triglava, na slovenskem očaku ni bilo veliko ljudi. »Bilo je sicer kar nekaj tujcev, srečali pa smo tudi slovenski par, ki je v tisti nevihti, ki smo jo mi gledali od daleč, šel proti koči na Planiki. Imela sta srečo, da je bila koča sredi noči odprta in sta se lahko zatekla vanjo ...«

S kolesom na Blegoš, peš na Brezje

Janez po letošnjem triglavskem podvigu ni prav dolgo počival, že čez dva dni je šel s kolesom na Blegoš. Od leta 2021 je namreč tudi član slovenske parakolesarske reprezentance. »Z reprezentanco marca hodimo na priprave v Medulin. Vozim v tandemu, Boris Praznik je spredaj, jaz zadaj. Letos sva dvakrat dobila točke na tekmi svetovnega pokala v Italiji, kljub temu da zelo malo trenirava skupaj, saj je Boris iz Ivančne Gorice,« je upravičeno ponosen Janez. Na Marijino vnebovzetje so z ekipo prijateljev šli peš iz Gorenje vasi na Brezje, tudi pri tem podvigu je Janez lahko naredil novo »kljukico« pri tem, da se vse da, če se hoče. Kakšen nasvet bi dal tistim, ki so kakor koli gibalno omejeni, ali pa tistim, ki se jim zgolj ne ljubi ukvarjati s športom, me je še zanimalo. »Omejitev ni, so le v glavah,« mi je odvrnil. »Za invalida je priporočljivo, da se skuša čim več gibati. Kar se drugih tiče, pa raje vsakogar pustim pri miru, pa naj se sam odloči, kaj bo naredil s svojim življenjem. Če nekoga v nekaj siliš, boš samo poslabšal položaj. Nekaj zase pa moraš narediti, lahko tudi greš na metalski koncert in se znoriš pod odrom …« je najin pogovor v koncertnem duhu sklenil Janez Cankar, ki pa že razmišlja o novih športnih podvigih v prihodnjem letu. Med njimi naj bi bil tudi zahtevni Ultra trail Pušeljc.