Skrb za najino zdravje

Bilo je tik pred cvetno nedeljo, ko sem dobila ošpice. Bila sem zelo žalostna. Stari ata nama je naredil »beganco«, kot smo rekli butaram. Iz vrbovih šib z mačicami in bršljana je spletel dve butari in ju okrasil z jabolki. Zjutraj ju je prinesel k Žgajnarju. Težko so mi dopovedali, da ne bom mogla nesti svoje butare v cerkev, ker sem bolna. Da bi me potolažili, so me oblekli v plašček, pokrili z rutico in stari ata me je odnesel na vrt. Tam je že stala Marica, oblečena v nedeljsko obleko in s svojo »beganco« v rokah, pripravljena, da bo odšla s staro mamo v cerkev.

Nastala je fotografija v spomin na mojo prvo »beganco« in ošpice. Čez nekaj dni je zbolela še Marica. Zadnji »beganci« za naju je stari ata naredil leta 1946, ko sva s starimi starši še smeli iti v cerkev.

Ko sva med vojno živeli pri Fajfarjevih v Grabnu, k sreči nisva pogosto potrebovali zdravnika. Jaz sem bila zdrava kot riba v vodi. Tako so mi povedali moji domači.

Zdravnika so potrebovali samo enkrat, ko je imela Marica težave s trebuščkom. Bila je huda zima 1944, snega je bilo skoraj do kolen. Marico je več noči bolel trebušček, tako da je vse noči jokala. Teti Rezka in Fani nista zaupali zdravniku v Radovljici in sta se odločili, da Marico odpeljeta na sankah na Bled k doktorju Benediku, ki je slovel daleč naokoli za dobrega zdravnika, tudi za otroke. Dopoldne sta Marico zavili v več odej in jo posadili v sedež na sankah. Stala sem na kuhinjskem oknu in pomahala jokajoči sestrici. Teta Rezka je na vrvici vlekla sani, teta Fani pa je stopala ob Marici in jo tolažila. Zdravnik na Bledu je ugotovil, da se je moji sestrici zmedlo črevesje. Dobro ji je zmasiral trebušček in bolečine so kmalu izginile. Tisti dan sem dolgo slonela ob oknu in čakala, da se sestrica vrne. Ni mi bilo mar ogledala, tudi glavnika, ki je bil prepovedana igrača, se nisem dotaknila, čeprav mi je stara mama dovolila, da si uredim pričesko. S škarjami bi si lahko odrezala male konice svojih kitk, je svetoval stari ata. Jaz pa sem se, kot da bi »kuhala rilec«, prekladala z enega na drugi konec klopi in napeto opazovala, kaj se dogaja zunaj. Pozno popoldne sem jih le dočakala. Vsi premraženi sta teti prinesli v kuhinjo Marico, ki ni več stokala od bolečin. Objela sem jo in stisnila k sebi ter ji delila poljubčke. Brez dvojčice sem se počutila zelo osamljeno.

Kadar se v zimskem času vozim z avtom iz Radovljice na Bled, si poskušam predstavljati, kako je bilo pozimi leta 1944, ko sta po zasneženi cesti premraženi ženski vlekli sani z bolnim otrokom. Moralo je biti zelo hudo.