Skrivnostna rezidenca bratov Kuhar

Nedavno so nas povabili na srečanje članov Salvadorjevega kluba, katerega ustanovitelj je poznavalec umetnosti in poslovnež, predsednik ter izvršni direktor korporacije AAMI Miha Murn, ki je sicer Škofjeločan, njegov drugi dom pa je svet. Letošnje pomladno srečanje kluba je gostila besniška rezidenca bratov Kuhar. V pravi umetniški mojstrovini, kjer vsak kotiček hiše in tudi njena okolica pripovedujeta svojo zgodbo, so Karol in Franci Kuhar ter njegova soproga Renata toplo pozdravili vse, ki so se odzvali vabilu na srečanje.

In kako to, da sta bila Besničana tokrat gostitelja, nas je zanimalo.

»Karol Kuhar je član Salvadorjevega kluba že nekaj let in veliko sodeluje z nami – razstavlja na različnih dogodkih in projektih ter se zelo aktivno udeležuje srečanj kluba. Z obema bratoma smo se zelo ujeli ob obisku naše ekipe jeseni, zato smo se dogovorili, da je treba to veličastno stvaritev oz. posestvo pokazati tudi drugim članom,« so pojasnili organizatorji srečanja.

Najprej Dvor kolo, zdaj Kolodvor

Vstop v hišo je mogoč tudi skozi neobičajna vrata, ki pripeljejo praktično v galerijo. Na pročelju hiše obiskovalca pozdravi velikanski napis Kolodvor in z izobešeno uro tako pročelje hiše dejansko spominja na železniško postajo.

»Najprej je hiša nosila ime Dvor kolo, sedaj pa Kolodvor. V bistvu bi lahko rekli galerija Kolodvor. In sicer zato, ker sem kot otrok najraje slikal vlake, verjetno ime izhaja iz tega,« je pojasnil naš sogovornik Karol Kuhar.

V njeni notranjosti naletimo na zanimiv sklop stopnic. Narejene so tako rekoč na pamet, po navdihu. Lahko bi rekli popolnoma neobičajne, a služijo tudi osnovnemu namenu: hoji po njih. Povezujejo pritličje z nadstropjem in kletjo. Iz galerije vodijo polžaste stopnice še v prostor pod njo, kjer sta brata v zadnjem času ponovno urejala razstavni del kleti. Včasih v neki skulpturi združita več kultur, lahko prepoznamo celo več dežel. Hiša je v bistvu v celoti galerija, saj ne manjka manjših in večjih prostorov, ki »dihajo« vsak na svoj oz. njun umetniški način, kotičkov, zapolnjenih s takšnimi in drugačnimi umetelnimi izdelki, glavni galerijski prostor – če tako rečemo – pa krasijo razstavljena likovna dela velikega formata, pod katera se podpisuje Karol Kuhar.

Bili so časi, pripoveduje, ko je ogromno razstavljal, doma in v tujini.

Karol svetuje, Franci izvede

Izvemo, da je bilo leto 1989 nekako prelomno za brata Kuhar. Gre za dve različni osebnosti, ki sta vseeno našli način, da živita pod isto streho. Brata se v skupnem umetniškem projektu pravzaprav odlično dopolnjujeta. Karol je slikar, Franci sicer v osnovi orodjar. Ko se komu ali kar obema porodi ideja, se o njej pogovorita, Franci pa je potem tisti, ki jo izvede, uresniči. Seveda pod budnim Karolovim očesom. »Jaz sem samo slikar in svetovalec, vse tisto, kar vidite in kar je v hiši narejeno, pa je bratovo delo.« Projekte, ki se jih lotita znotraj hiše ali v njeni okolici, rada dopolnjujeta, podirata, razdirata, ponovno dokončujeta. »Vedno nastaja nekaj novega,« pravi Karol.

V nadaljevanju nam zaupa, da sicer že od začetka nista znala med seboj najbolje komunicirati in sta se morala naučiti razumeti eden drugega. Je pa res, da sam ustvarja bolj po notranjem občutku in potem prepušča ljudem, da sami poiščejo zgodbo v njegovem delu. »Menim, da morajo ljudje sami priti do tega, kaj jim neka umetnina predstavlja,« pove.

Svojčas je hiša gostila tudi prireditve, društva, razstave domačih in tudi tujih slikarjev. Sedaj niti ni več časa za tovrstne zadeve, ugotavlja Karol. Ker je hiša odprta za obiskovalce, pa vseeno razmišlja, da bi se v prihodnosti morda povezal na primer z Zavodom za turizem in kulturo Kranj, da bi več ljudi izvedelo zanjo in bi si jo ogledal tudi kakšen Kranjčan ali turist več.