Skupaj proti osamljenosti (3)

V Društvu Downov sindrom Slovenija so ob svetovnem dnevu Downovega sindroma med drugim poudarili, da so sodobne evropske družbe raznolike z različnih vidikov: družbenega ozadja, izvora, jezika ali sposobnosti posameznikov. »Ta raznolikost se odraža tudi v vrtcih, šolah, na delovnih mestih in v načinih bivanja. 24. člen Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov določa, da morajo države pogodbenice zagotoviti, da invalidni otroci in odrasli 'niso izključeni iz splošnega izobraževalnega sistema na podlagi invalidnosti' ter da 'imajo dostop do vključujočega, kakovostnega in brezplačnega primarnega in srednješolskega izobraževanja na enaki podlagi kot drugi v skupnostih, v katerih živijo'.«

Stanka Grubešič, prof. defektologije, vodja Centra za Downov sindrom Kranj, opozarja, da v Sloveniji na področju izobraževanja učencev z Downovim sindromom že dolgo ni nobenih sprememb. »Večina članov Komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in mnogi specialni pedagogi so prepričani, da je za učence z Downovim sindromom najbolj primeren posebni program vzgoje in izobraževanja. Zelo malo učencev z Downovim sindromom je vključenih v izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom, ki se izvaja v šolah s prilagojenim programom, zelo redki pa v izobraževanje v večinskih šolah. Starši mi pripovedujejo, da nekateri specialni pedagogi pri učencih z Downovim sindromom, ki so vključeni v nižji izobrazbeni standard, iščejo neznanje, namesto da bi ocenili nivo njihovega znanja in na tej osnovi načrtovali program, ki bo ob ustrezni uporabi različnih metod in spodbudi učitelja razvijal njihove sposobnosti in se ob tem veselili njihovih uspehov. Žal ni tako. Tako se nekateri specialni pedagogi prehitro odločijo za prešolanje v posebni program.«

Ob tem poudarja, da je posebni program sicer zelo obširen, kvaliteten in omogoča vsakemu učencu bogastvo vsebin na različnih področjih vzgoje in izobraževanja, da pa se mora izvajati. »Z njim je točno določen predmetnik: koliko ur na teden mora imeti učenec splošne poučenosti, gibalno-športne vzgoje, delovne vzgoje ... Pomembno je tudi to, da so te ure 60-minutne in ne 45-minutne kot v nižjem izobrazbenem standardu. Starši mi pripovedujejo kršitve, ki niso v prid izobraževanju učencev z Downovim sindromom. Pogosto se izvajajo improvizacije.« Dodaja še, da je kvaliteta izvajanja kateregakoli programa odvisna tudi od osebnosti učitelja in njegove želje po dodatnem izobraževanju.

Stanka Grubešič je za konec še povedala, da njene bogate izkušnje kažejo, da osebe z Downovim sindromom, ki so obiskovale in nekatere tudi zelo uspešno zaključile program nižjega izobrazbenega standarda, bolje funkcionirajo v družbi, zato tudi kakovostneje živijo. »Obiskujejo ure ohranjanja znanj, rekreativno plavajo, obiskujejo koncerte, plešejo v različnih skupinah, hodijo v hribe, potujejo, kuhajo in podobno. Tako si kvalitetno izpolnijo in popestrijo vsakodnevno življenje. Zato si moramo kot družba prizadevati, da tudi učencem z Downovim sindromom omogočimo uresničiti z ustavo zagotovljeno pravico do kvalitetnega izobraževanja, ki je zapisana v 52. členu.« (Konec)