Slikar bohinjskega vremena

Zadnjič ste bili v Bohinju, v rodnem Nomenju ...

Prejšnji teden, a le za nekaj ur zaradi opravil okrog hiše. Sicer pa, če je le mogoče, v Bohinju preživim vsa poletja in vsak konec tedna. V Nomenju imamo hišico po očetu in mami, ki jo lepo vzdržujemo in se pripravljamo na upokojitev. Takrat bo bivanje v Bohinju še pogostejše. Seveda tu mislim na službeno upokojitev, ne slikarsko.

Kako slikar in profesor danes doživlja rojstno vas in kraje svojega otroštva?

Razlike opažam predvsem v ljudeh, ki prihajajo in odhajajo. V tem smislu je Nomenj danes zelo drugačen. Verjetno je vsak starejši že doživel, da je naenkrat okrog njega toliko mladih ljudi, ki jih ne pozna več. Ne veš več, v katero hišo kdo sodi, in takrat spoznaš, da če že nisi v drugem kraju, si pa vsaj v drugem času. Bohinj se je zame večkrat spremenil, prvič ob izgubi staršev, potem so začeli odhajati prijatelji iz moje generacije ...

Ne spreminja pa se nekaj stalnih krajev – rečem jim energetske točke –, ki jih, če je le mogoče, vedno obiščem in si ob njih povrnem energijo, malo pomeditiram, se predam razmišljanjem ali pa se preprosto prepustim naravi in zadiham na način, kakršen drugje ni mogoč.

Bohinj v aktualiziranem smislu, kot je pomen turizma za kraj, kakšno vlogo ima pri tem obremenitev okolja ..., niti ni del mojih razmišljanj. Iz Nomenja proti jezeru se tudi sicer redko premaknem prav zaradi velike gostote ljudi, kar z oddihom ali počitkom, ki ga iščem tu, nima nobene povezave.

Človeka na vasi se včasih ni spraševalo po priimku, ampak čigav si?

Hišna imena so še vedno prepoznavni znak kraja. Znanci so večkrat spraševali pri Nomenjcih, kje je doma Frelih, a so jih ljudje le pisano gledali. Na koncu je po navadi le prišlo do ugotovitve, da je domače ime naše hiše Pr' Novin.

Kot mlad likovnik ste nekoč odšli v Ljubljano, najprej na gimnazijo, nato ste se posvetili študiju slikarstva ...

V srednjo šolo v Ljubljano sem odšel iz dveh razlogov, današnja Gimnazija Ledina je imela takrat pedagoško smer in je bila ena redkih gimnazij, ki je še imela po dve uri tedensko glasbene in likovne vzgoje – druge šole so s temi »nepotrebnimi« predmeti že počistile. Drugi razlog je, da je moja sestra Darja, bila je sedem let starejša, v Ljubljani takrat že študirala muzikologijo.

Oba sta imela možnost študirati umetniške smeri, kar včasih v družinah na podeželju morda ni bila ravno pogosta praksa, mar ne?

Mislim, da je šlo za popolno utopijo. Mama je morala zelo verjeti v socializem, da je oba poslala študirat umetnost. Sam sem se najprej vpisal na študij na pedagoški fakulteti, po enem letu pa opravil sprejemni preizkus in se prepisal na takratno Akademijo za likovno umetnost. Glede na to, da smo bili doma delavska družina brez večjega premoženja, je bila to kar pogumna odločitev. Takrat se tega na srečo niti nisem zavedal. Oče je bil delavec v Železarni na Jesenicah in njegova ideja je bila, glede na to, da mi je v šoli šlo kar dobro, da bi postal inženir in bi se potem skupaj z vlakom vozila na delo.

Zgodilo se je proti koncu gimnazije, ko sem imel že precej narisanega in natiskanega materiala z blejskimi vedutami, pa sem se enkrat na Bledu za šalo postavil na plot pred Park hotelom in pripravil ulično prodajno razstavo. Domov sem prinesel denarja za eno očetovo plačo, s čimer sem ga morda prepričal, da se da živeti tudi od umetnosti.

Pa vendarle ste pred leti ustvarjali tudi s kovino, mislim na skulpturo Spomenik bohinjskemu vremenu. Gre za kiparsko delo, ki ni ravno značilno za vas, odličnega risarja in grafika. Kako je prišlo do ideje za skulpturo, ki od leta 2007 v Bohinjski Bistrici obiskovalcem sporoča, da ima dež v Bohinju mlade?

Dolgoletni bohinjski župan, moj dober prijatelj Franc Kramar, je prišel na idejo o prostorski postavitvi, ki bi bila avtentična za Bohinj, s pogojem, da ta ne bo politična in ne bo delila ljudi. Razmišljal sem o marsičem v povezavi s turizmom, bohinjsko železnico, zaledjem soške fronte pa o siru, planšarstvu ... in potem pomislil na bohinjsko vreme. Če ima v Bohinju dež mlade, to pomeni, da veliko dežuje, mi pa nosimo dežnike ... Deževno situacijo sem dodatno potenciral in sem zadevo obrnil na glavo s tem, da sem naredil dežnik, izpod katerega dežuje na človeka, ki ta dežnik nosi.

Postavili smo skulpturo, ljudem je bila všeč, nakar se zgrozim ob knjigi sodobne umetnosti, ki sem jo takrat kupil. V njej sem namreč zasledil grafit deklice z dežnikom, izpod katerega dežuje, ki ga je naredil Banksy v spomin na orkan Katrina. Ko sem šel pogledat letnico izdelave in videl, da je grafit nastal dve leti za mojim Bohinjcem pod dežnikom, mi je odleglo. Ne bom rekel, da je Banksy kopiral mene, nisem pa ga kopiral jaz.

Najprej je bila skulptura pri bazenu, zdaj je v krožišču. Kako vidite njeno pot?

Najprej je bila v lepšem okolju, kjer pa je zdaj, je bolj komunikativna. Mislim, da v Ljubljani še nisem srečal znanca, ki mi ne bi omenil, da je bil v Bohinju in je videl »tistega z marelo«. Svojemu nekiparstvu sem se izognil tako, da je delo v krožišču in je absolutno obhodna plastika. Izdelana je na ploskovit način, ljudje se peljejo okrog nje in tako doživijo prostor. Sem že opazil, da kdo naredi tudi kakšen krog več.

Kakšni občutki so vas prevevali, ko ste izvedeli, da boste postali častni občan? Lepo je slišati v obrazložitvi: »S svojim delom in življenjem je ime Bohinja ponesel daleč preko meja Slovenije, s spoštovanjem in predanostjo, ki sta značilni za ta kraj.«

Razmišljal sem, kako so prišli na to idejo. Če sem prispeval za Bohinj, je to posredno z raznimi kulturnimi in umetniškimi intervencijami. Podobe narave Bohinja prenašam na svoja dela, recimo slap Grmečica, lani pa sem se osredotočil na področje prehoda iz Bohinja na Bled. V kraju Obrne je hrib, ki ima zame posebno vrednost, ker je točka, na kateri vstopiš ali pa zapustiš Bohinj. Zakaj me ta točka tako zelo zanima, sem si odgovoril v likovnem smislu s serijo risb, v verbalnem smislu pa si še ne znam povedati.

Predlagatelj mojega častnega občanstva je bil župan Jože Sodja, ki je prav tako doma iz Nomenja. Morda so z mojim imenovanjem izpostavljene tudi skrajne meje občine in opozorjeno, da Bohinj ni samo pri jezeru.

Za razliko od turistov vedno znova iščete drugačne poglede na kraje, iz katerih izhajate?

Pogled na Bohinj v tem turistično-razgledničarskem smislu me ne razburja. Morda pa si kar malo lastim, da sem v slovensko slikarstvo in likovnost uvedel slabo vreme. V svojih risbah se zelo rad ukvarjam z deževnim, oblačnim, meglenim, vlažnim in sneženim. Sončnega praktično ni oziroma to prepuščam drugim optimistom.

V svoj ustvarjalni svet usmerjate tudi kritična razmišljanja o aktualni družbi. Takrat spregovorijo lisice, vaše komentatorke.

Lisice kompenzirajo vso mojo politično neaktivnost, vse manjkanje pri gostilniških debatah ... (smeh) Lisice lahko rečejo kaj več, kot bi si lahko privoščil jaz Črt. Doma v fotelju jih rišem v blokec, jih fotografiram in objavim, pa naj se z njimi trapi, kdor se hoče. Včasih pride tudi do kakšnega nesporazuma, do drugačnih interpretacij, kot sem si jih zamislil sam, ko sem posamezno lisičjo zgodbico risal. Vseeno še pazim, da ne bi bil žaljiv pri tem početju, čeprav se včasih sprašujem, zakaj le. Žižek pravi, da če vic nima žrtve, sploh ni smešen.

Torej so risane zgodbice z lisicami vaša vsakodnevna stalnica ...

Vsak dan narišem vsaj dve, tri risbice. Lisice sicer niso umetnost, res pa je, da od sebe zahtevam, da so dobro narisane. Včasih tudi znotraj tega rešujem kakšen likovni problem.

Se kot častni občan v Nomenj in Bohinj vračate drugače?

Zadnjič sem bil v neki družbi v baru Kobla sredi Bohinjske Bistrice. Sem lepo pozdravil, in ker je naloga častnega občana, da »počasti« druščino, sem dal za rundo. Bom odgovoril z vprašanjem: menite, da bi se morali do častnega občana, obnašati kako drugače? No, jaz prav kritičen vsaj nekaj let do Bohinja ne smem biti. Moji lisičji vici se tako ustavijo na Obrnah.

Bohinjec ali Radomljan?

Ne eno ne drugo. Z ženo rečeva, da greva od doma domov, ne glede na to, v katero smer greva.