Slike z gozdnega roba

Slikarka Brigita Požegar se v Mali galeriji Likovnega društva Kranj tokrat predstavlja z najnovejšim ciklom, s katerim nadaljuje dolgoročni dialog z »veliko naravo« in ga gradi že več kot tri desetletja. Tokrat se osredotoča na topos gozda, ne kot romantičnega zatočišča, temveč kot kompleksnega organskega sistema, kjer red ni nikoli linearen, a kaosa pravzaprav, in kot v nadaljevanju zapiše umetniška vodja Likovnega društva Kranj Martina Marenčič: »Umetnica v svojem pristopu in raziskovanju deluje, kot da združuje izkušnjo opazovanja in meditacije. Poteze čopiča delujejo kot spomin ali občutek, ne pa kot opis nečesa, kar gleda. Naslov cikla, Slike z gozdnega roba, razkriva zadržano bližino, avtorica ostaja na pragu gozda, ne iz strahu, temveč zaradi zavesti, da vstop v gozdno globino zahteva skoraj popoln premik v abstrakcijo, kjer mogoče gozda ni več mogoče razbrati, a ga je moč čutiti. Ta rob med videnim in slutenim je prostor, kjer se njeno slikarstvo prebudi in se pogled pretopi v snovnost barve in svetlobe.«

V sožitju z naravo

Pri svojem ustvarjanju uporablja poseben slikarski postopek. Kot zapiše ddr. Damir Globočnik, gre za žlahtno likovno tehniko, ki – kot je veljalo stoletja dolgo – temelji izključno na s čopičem in barvami obdelani slikarski površini. »Likovna tehnika se pri Brigiti Požegar povezuje s poglobljenim, čustvenim odnosom do izbranega motiva. Slikarka namreč najpogosteje slika krajinske prizore iz bližine lastnega doma in na ta način opozarja na vpetost v okolje, v katerem živi.«

Mestoma se v njenih delih pojavi tudi figura, a ta ne dominira. »Vzpostavlja se iz roba slike proti notranjosti, kot bi jo gozd zaobjemal. Avtorica ne slika na podlagi manifesta, njena gesta je tiha, a še vedno trdna. Zdi se, kot da se figura vrača k naravi, ne kot opazovalka, temveč kot njen del, kot neka prisotnost brez telesa,« ob tem dodaja Martina Marenčič.

O pomenu narave v ustvarjanju Brigite Požegar pa je dr. Cene Avguštin nekoč zapisal: »Na predstavljenem slikarkinem velikem prizorišču ostaja človek pričujoč le v svojih delih. Toda že ob njih začutimo nikoli izginulo humanistično sled, ki spremlja slikarkin veliki ciklus in ki izzveni v mogočem sozvočju narave in človeka.«