Slovenija je moj dom in prihodnost

Preden je David v Coventryju, kraju blizu Birminghama, spoznal Blažko, je Slovenijo enkrat že obiskal. »Ko sem leta 2016 šel s prijateljem z motorjem po Evropi, sva iz Italije šla še v dolino Soče,« obudi prve spomine na našo državo. Z Blažko sta se spoznala leta 2019, ko je v Coventryju študirala trženje. »Spoznala sva se prek aplikacije za zmenke, nisva si nekaj na veliko tipkala, mogoče dan, dva, in se domenila, da se konec tedna srečava. Zelo hitro sva ugotovila, da sva na isti valovni dolžini, da sva si kot osebi zanimiva. Mi je pa kar kmalu rekla, da če želim biti z njo, se bova preselila v Slovenijo. Takoj sem bil za, saj se mi je Slovenija ob mojem prvem obisku zdela izjemna dežela, tako da sploh nisem pomišljal o selitvi,« pove David, ki se je sicer rodil v osrednji Angliji, odraščal pa je na jugozahodu. »Večino življenja sem preživel v grofiji Devon na jugozahodu Anglije.« Družina zdaj živi v hiši Blažkinega očeta v Žireh. »Rad imam ta kraj in ljudi, ki tu živijo. Trenutno sva v epicentru dogajanja v Žireh, v Ambasadi,« se zasmeji. »Na splošno so Žirovci prijazni ljudje, te pozdravijo, se pogovarjajo, tako na ulici kot v trgovini,« pohvali svoje sokrajane 35-letni Anglež, ki dela v finančnem oddelku logističnega podjetja s sedežem v Franciji in s pisarno v Ljubljani.

Poroka in šranga

David in Blažka sta se poročila na kmetiji Na Lanišah na vroč avgustovski dan leta 2023. »Bil je čudovit sončen dan, vaščani so pripravili šrango, nisem vedel, da bo, bila je presenečenje. Tam so bili tudi najini prijatelji, sorodniki, bilo je neverjetno. Moral sem kositi travo, žagati hlod, cepiti drva. Bilo je zelo zabavno,« se spominja David in doda, kako se je potil. »Seveda sem bil lepo oblečen, a na soncu je bilo kakih štirideset stopinj.«

Amalija

Največ časa in pozornosti David v zadnjih šestih mesecih namenja hčerkici Amaliji. Pokaže mi jo na fotografiji, ko sta jo z ženo za pusta oblekla v malega Yodo. »Ime je dobila po Blažkini prababici. O njej sem slišal polno zanimivih zgodb, med drugim je nekoč šla s kolesom v Škofjo Loko po pujsa in ga s kolesom tudi pripeljala nazaj v Žiri. Doma je bila blizu italijanske meje in je čez mejo tihotapila kolesa. Malka so jo klicali, zanimiv karakter je bila, zato sva hčerko tudi poimenovala po njej,« o izbiri imena za njuno prvorojenko pove David. Amalija se je sicer rodila v Angliji. »Če bi prišlo do kakega zapleta pri porodu, da bi se znal pogovoriti,« pojasni. Na srečo do zapletov ni prišlo. Ima pa Amalija obe državljanstvi, angleško in slovensko. David bo obdržal angleškega, saj če bi želel imeti slovenskega, bi se moral angleškemu odreči. »Čeprav imam neznansko rad Slovenijo, ki je moj dom in moja prihodnost, nikoli ne bom Slovenec. Mislim, da nikoli ne bom imel podobnega občutka, ko bom prišel na Triglav, kot ga imate vi, ko se povzpnete nanj. Ali ko zaslišim slovensko pesem, ne more biti tako, kot ko jo zaslišite vi. Spoštujem slovensko tradicijo, naučil se bom jezika, rad imam Slovenijo, ampak Anglija je moja domovina.«

Hrana

Najin pogovor sicer poteka v angleščini, a imena jedi, ki jih ima rad, mi naniza v slovenščini. »Čevapčiče, lepinjo, burek, potico, golaž, joto. Pa krofe s Trojan sem tudi že jedel, so skoraj tako veliki kot pica,« se zasmeji. Prvič je v Sloveniji jedel polento in žlikrofe. »Rad imam tukajšnjo hrano. Mislim, da je podobna naši v Angliji. Velikokrat je slišati, da angleška hrana nima okusa, saj ljudje pridejo iz držav, kjer je hrana zelo pekoča. Menim, da tako v Angliji kot v Sloveniji uporabljamo več zelišč kot pa pekočih dodatkov.«

Teče, kolesari ...

Čeprav nismo ravno sredi poletja, celo še ne sredi pomladi, David na dopoldanski pogovor pride v natikačih brez nogavic. »Rad tečem, kolesarim, grem v Goropeke, na Javorč, hodim v fitnes.« Včasih se poda tudi na »četrtkovanje«​, ki ga organizira Tekaška banda, katere članica je bila tudi Blažkina mama Branka. »Vsakih nekaj tednov se jim pridružim, ko se ob večerih podajo na kakega od hribov, ampak oni so 'friki'. Niso več stari trideset let, pa tečejo mimo mene, kot da ni nič. Jaz imam pulza dvesto na minuto, pa kateri od njih priteče mimo mene kot za šalo. Mislim, da imajo to naklonjenost športu v krvi že generacije. Morda ste tudi zaradi tega, ker ste v svojem bistvu tekmovalni, Slovenci tako dobri v športu tudi v svetovnem merilu,« razmišlja David.

Živel v Kanadi

Poleg tega, da je David veliko potoval, obiskal je Šrilanko, veliko evropskih držav, Ameriko, Jordanijo, je dve leti živel in delal v Kanadi. »Tja sva se preselila z bratom, ki je imel poslovno idejo, da bi v Kanadi kupovala stare poltovornjake, ki bi jih potem prodajala v Ameriko, Avstralijo in Anglijo. Hodila sva po kmetijah, kjer so bili parkirani, ponekod tudi kar v zemljo zakopani, in jih kupovala ter predelala. Živela sva v predelu Kanade, imenovanem Prairies. To je ravninski del osrednje Kanade, kjer so same kmetije, pa tudi zelo mraz je, tudi minus 30 stopinj Celzija …« razloži David. Čudenje, da je na najin pogovor prišel v natikačih, potem preneha biti čudenje.

Uči se slovensko

Ko ga vprašam, koliko govori slovensko, mi čisto pravilno pove: »Moja slovenščina ni najboljša.« In se spomni prigode iz Žirov. »Blažka me je poslala v 'kolo trgovino' in mi natanko povedala stavek, ki ga moram izreči. Ponosno sem vstopil in rekel nekaj v smislu: 'Jaz sem tukaj za Blažka kolo.' Prodajalec me je samo čudno gledal. Šel sem ven in poklical Blažko, naj ona govori z njim, saj me ne razume. Ko sem hotel vrniti v trgovino, so bila, vsaj mislil sem tako, vrata zaklenjena. Sem si rekel, ne morem verjeti, še ven me je zaklenil, ker sem tujec. (smeh) A me ni, samo nisem jih znal pravilno odpreti. Potem smo se z Blažkino pomočjo vse dogovorili.« Pozna žirovski naglas, pravi, ko se o sliši kot a. »Oblak je ablak,« se zasmeji. »Me pa Blažka vestno popravlja pri naglaševanju besed, da me ljudje lažje razumejo. Verjetno se bom slovensko dobro naučil takrat, ko bo Amalija začenjala govoriti, potem ko bova šla v trgovino, pa bo moja prevajalka.« (smeh)

Kulturne razlike

Davidu se zdi zanimivo tudi, kako majhna je razdalja med Slovenci v trgovini. »Tu ljudje stojijo čisto blizu tebe. V državah na severu Evrope je razdalja med njimi zelo velika, tu se kdaj kar zaletijo vate, malce je smešno, a kljub temu je čudno, če tega nisi vajen,« opažanja o Sloveniji opisuje David. Fascinira ga tudi velikost kljuk na vratih Slovencev. »Opazujem jih in občutek imam, da ima vsaka sosednja hiša še večjo, kljuke niti niso več kljuke, ampak so že ročaji. Prav tako imate Slovenci nore barve fasad. Sprašujem, se kako lahko nekdo izbere živo rumeno, živo oranžno, živo zeleno … zanimivo.«

Čebelaril bo

Anglež, ki se v tem času uči tudi čebelarjenja, saj ima Blažkin dedek Tone v Žireh okrog štirideset panjev, nima pa naslednika, pravi, da je živeti v Žireh odlično. »Sem zadnjič rekel Blažki, kako je tu lepo, da je vse tako odprto, ni recimo tako kot v Idriji, ko živiš v temi. Veliko sonca je, lahko greš na okoliške hribe, narava je izjemna. Tudi ob koncih tedna je vse na dosegu roke: gore, jezera, hribi, morje ... Na Triglavu še nisem bil, bi se pa Blažka rada povzpela na vse dvatisočake, za piko na i pa na Triglav. Lahko rečem, da imam čudovito ženo in živim v čudoviti Sloveniji.«