Slovenski razkoli in slovenska sprava

»Živimo v času slovenske sprave ali slovenskega razkola? Tisti, za katere je spravni proces prepočasen in so nad spravo razočarani, pravijo, da v spravo ne verjamejo več. Namesto nje predlagajo prijazno sobivanje, nekakšno 'miroljubno koeksistenco'. Vendar med takšnim sobivanjem in spravo ni nasprotja, narobe, sobivanje znotraj družbe ljudi, ki spoštujejo drug drugega, je eno od izhodišč in pogojev sprave. Sprave na družbeni in zatem na politični ravni, katere dokaz je ustavna demokracija s spoštovanjem dostojanstva človeka in človekovih pravic. Takšna sprava je na Slovenskem zaživela na zadetku devetdesetih let prejšnjega stoletja: s svobodnimi volitvami spomladi in s spravno slovesnostjo v Rogu poleti leta 1990. Na podlagi obeh spravnih dogodkov, političnega in civilno družbenega, smo nato te jeseni istega leta dosegli veličastno, v vsej zgodovini Slovencev doslej nedosegljivo enotnost, izpričano z rezultati osamosvojitvenega plebiscita. Le leto dni po spravni slovesnosti v Rogu smo zbrali toliko poguma in moči, da smo si izoblikovali lastno državo in postali nacija v modernem pomenu besede, subjekt mednarodnih odnosov. Republika Slovenija je postala članica Organizacije združenih nacij itn. Od kod potem pojavi ponovnega razcepa med nami? Ponovne delitve duhov in ekstremne polarizacije? Vse izrazitejšega nastopaštva tako levih kot desnih skrajnežev? Njihovega protispravnega in s tem razkolniškega početja?« (str. 569)

Zgodi se, da kakšne knjige v tem podlistku ne predstavimo že ob njenem izidu, pa bi jo morali. Takšen primer je tudi ta monumentalna knjiga. V njej so opisani trije veliki slovenski razkoli. Prvi je s konca 8. stoletja, ko se je začelo krvavo pokristjanjevanje naših prednikov. Drugi je s preloma 16. in 17. stoletja, ko se je začelo preganjanje slovenskih protestantov. Tretji pa se je začel konec 19. stoletja z Mahničevo zahtevo po ločitvi duhov. Ta je doživel svoj vrhunec med drugo svetovno vojno. V letih, ko se bliža 80. obletnica njenega konca, pa ugotavljamo, da se ta razkol spet poglablja, mogoče iz njega nastaja četrti razkol. Kaj pa sprava, ki naj bi te razkole presegla? Ko človek prebere to skoraj 600 strani obsegajočo knjigo, se mu zazdi, da odgovora ne spozna. Ali pa je skrit v spoznanju Hribarjevih, da je sprava mogoča le na medčloveški ravni, med ljudmi kot ljudmi, in ne med državljani kot pripadniki različnih družbenih gibanj. »Nismo vsi odgovorni za vse, smo pa odgovorni za svoje stališče do vsega; tudi do tistega, česar nismo naredili. Brez te odgovornosti ni sprave.«