Smučarski kamp za paraplegike

V Sloveniji trenutno potekata dve veliki tekmovanji za športnike invalide. Pisali smo že, da ta teden Pokljuka gosti svetovno prvenstvo v parabiatlonu. Tekmovalna dneva bosta še jutri in v nedeljo. V Mariboru pa je svetovno prvenstvo v paraalpskem smučanju. Tako na enem kot na drugem med tekmovalci ni slovenskih predstavnikov. Boj za čim boljše uvrstitve je v Mariboru zaradi zdravstvenih težav moral odpovedati Hrušičan Jernej Slivnik.

Ukvarjanje s športom in rekreacijo je za invalide zelo pomembno. Nekaj priložnosti za to imajo tudi v zimskih športih. Ena takšnih je bil konec januarja 16. smučarski kamp za slovenske paraplegike, ki ga je na Rogli organizirala Zveza paraplegikov Slovenije. Sodelovalo je 43 udeležencev, od tega 18 smučarjev invalidov, med katerimi je bilo največ prav paraplegikov. Pomagali so jim prostovoljci, smučarski učitelji in študentke delovne terapije z Zdravstvene fakultete v Ljubljani. Vsi so smučanje z monoskiji ali biskiji osvojili do te mere, da ga bodo lahko nadaljevali.

»Letos smo imeli kar sedem novih članov, smučarjev. Ti so za nas zelo pomembni, zato se jim vsakič znova še posebej posvetimo. Verjamem, da nam je to letos uspelo. Prepričan sem, da se bodo številni vrnili že prihodnje leto in se znova preizkusili v parasmučanju. Vesel sem tudi mednarodne udeležbe na našem kampu. Misli so že v letu 2026, ko upamo, da bomo uspešni pri projektu Erasmus+. Prav na Rogli bi radi pripravili kamp za smučarje z območja nekdanje skupne države,« je bil po koncu kampa zadovoljen Gregor Gračner, vodja kampa in vodja športa pri Zvezi paraplegikov Slovenije.

Z Zvezo paraplegikov Slovenije sodelujejo tudi študenti delovne terapije Zdravstvene fakultete Ljubljana. »Na Roglo se zelo rada vračam že od leta 2016, ko smo bili tu prvič. To je res zgodba o uspehu, saj že 16 let študentke in študenti delovne terapije uspešno sodelujemo z Zvezo paraplegikov Slovenije. Ta kamp študentom omogoča bogato življenjsko izkušnjo, spoznavajo, kakšen je pomen dejavnosti, ki osebo osmišljajo, prinesejo zadovoljstvo in srečo, veliko pomoč za premagovanje vsakodnevnih skrbi. Skozi izkušnjo doživijo pomen smiselne dejavnosti in tega, kar lahko delovni terapevt naredi – da omogoči participacijo. Na kampu je vzdušje prijetno, spletejo se prijateljske vezi. Pri takšnem sodelovanju se na osnovi doživetja in izkušnje združujeta znanje, emocionalnost, saj če si delovni terapevt, ne moreš mimo empatije. Hkrati pa vidiš, da vsi – ne glede na zmožnosti – lahko prispevajo drug drugemu. To pa nas vse bogati,« pa je pojasnila mag. Alenka Plemelj, predavateljica delovne terapije na Zdravstveni fakulteti Ljubljana.