Šolanje v Švici in Rusiji

Ko sta takrat triletnemu Josipu Pogačniku umrla oba starša, ga je k sebi vzel starejši brat njegovega očeta, Janez. Stričev odnos do nečaka je značilen za moje sorodstvo po Franckovih – tudi teta Ani je z menoj ravnala kot s svojimi petimi vnuki, z mojimi otroki pa kot s pravnuki. Razporejeni smo bili po starostnih skupinah. (Glej Janez M. Pogatschnigg in Gospodarstveni vzpon Podnarta)

Vrnimo se k prihodnji kraljevi družini v Ženevo. Tudi tokrat povzemam iz knjige Resnica o mojem življenju. Jeleno so poslali na šolanje v Rusijo; brž ko je odpotovala, pa je prispel mali bratranec po očetovi strani, Pavle. Njegov oče, knez Arsen, se je kot general ruske vojske srečal z mlado knežno in se zaljubil vanjo. Poročila sta se, toda zakon se ni ohranil. Po ločitvi je Arsen dobil v varstvo in vzgojo sina, ki ga je z vlakom pripeljal kar sam. Sprva je še niti triletni Pavle spal pri Juriju in Aleksandru v sobi. Teta Ida je Jurija pospremila na prvi šolski dan, šola je bila pa samo malo oddaljena.

Za počitnice leta 1898 sta Jurij in Aleksander potovala v Italijo k tetki Eko. Jelena je bila v tem času v Rusiji pri tetki Milici, na poti je fanta spremljal učitelj ruščine, študent Serjoža. Šolanje v Ženevi se je bližalo koncu, kmalu se bo začela vzgoja v Rusiji in Peter Karađorđević je menil, da je nastopil čas, da se fanta naučita tudi tega jezika. Peljali so se do Torina, tam jih je čakal voz tete Eko, ki jih je odpeljal v poletno rezidenco, dvorec Racconigi. Teta Eko je prvo hčer Jolando rodila šele leta 1901, tako da je tisto poletje imela veliko časa za oba nečaka. Najraje je hodila na lov. Za Jurija in Aleksandra je naročila dva majhna konja, Jurij pa je poleg tega dobil še puško – pravo lovsko puško, narejeno za dečke njegovih let. S Serjožo sta se pogosto odpravila v Torino. Tam je ruski študent občudoval mlada dekleta, večkrat pa so šli tudi k nekemu umetnemu jezeru lovit ribe. Serjoža jih je znal tudi pripraviti – zakuril je ogenj in jedli so jih brez slehernega pribora, kar s prsti. Naslednje leto sta se Jurij in Aleksander vrnila na dvorec Racconigi, a takrat ju je pripeljal oče in prišel je tudi bratranec Pavle.

Peter Karađorđević se je s sinovoma odpravil v Rusijo. »To je naša druga domovina,« je rekel. »Spoznal jo boš in njeno ljudstvo, vzljubil boš njene ljudi, oni pa bodo tebe.« Po prihodu v Peterburg so odpotovali v Peterhof, na posestvo velikega kneza Petra Nikolajeviča. Posestvu so rekli Znamenka in je bil uradna rezidenca strica carja Nikolaja II. – moža tetke Milice. Knez je predpostavljal, da bosta fanta vpisana v Paževski korpus, v katerega sprejemajo otroke knezov in plemiških imenitnikov. Jurij je pa bil vpisan v Aleksandrovski korpus, ki je bil dobra šola, vendar so bili tam otroci vseh stanov in plemiških otrok ni bilo veliko med njimi.

Jelena in sestrična Marina sta fanta že pričakovali, enako Marinina mati, tetka Milica, in triletni bratranec Roman. Marina ju je zabavala, in ker sta z Aleksandrom še slabo govorila rusko, je čebljala po francosko kot rojena Francozinja. Obljubila jima je, da jima bo po kosilu pokazala ponija. Medtem je bil knez ogorčen nad politiko kralja Milana; menil je, da je Draga Mašin skromna duša in si želi na prestol, vendar ni vzgojena, da bi razmišljala o posledicah, in tudi ne, ali je ta njena želja uresničljiva.

V internatu Car Aleksander II. je Jurija in njegovega očeta sprejel general Rudanovski, star in dostojanstven oficir. Popeljal ju je po hodnikih šole in pokazal eno od spalnic – »spalnaya« ji je rekel. Postelje so bile po vojaško razvrščene in urejene. Vojaška trobenta je trobila poldne: konec pouka in čas za kosilo.