Sonce vstaja za vse enako

»Letos me je poklical gospod Drago Kozinc iz Društva jasličarjev Slovenije in me vprašal, ali bi naredila jaslice za razstavo Sto jaslic z vsega sveta v Vatikanu – Cento presepi in Vaticano. Takoj sem bila za. V dveh oziroma skoraj treh tednih avgusta, ko sem jih res intenzivno izdelovala, so bile narejene, saj je bilo septembra treba že oddati fotografijo celotne kompozicije. Gospod Drago mi je dal namig, da je razmišljal, da bi na natečaj prijavila jaslice z liki v narodnih nošah,« razlaga Urška, ki se živo spominja tudi prihoda v Vatikan in italijanskega ležernega načina funkcioniranja. »Ko smo se s kombijem pripeljali do ulice, kamor bi morali zaviti, je bila zaprta, naslednja je bila enosmerna – seveda ne v pravo smer. Kaj zdaj, smo se vprašali, šofer je odvrnil: 'Zamižali boste in šli bomo noter.' In vsi so šli tako. (smeh) Mi smo na primer imeli termin, da postavimo jaslice med 14. in 16. uro, v resnici pa je bil na razstavišču popoln kaos. Pravzaprav sem bila edina, ki sem lahko oddala jaslice v že pripravljeno hiško. Če ne jemlješ tega po slovensko, da mora biti vse po 'regelcih', in greš tja z zaupanjem, se vse zgodi tako, kot se mora.«

Narodne noše in potičnica

Urška je najprej razmišljala, da bi jaslice postavila v košaro ali zibelko. »Potem mi je na pamet padla mamina potičnica kot 'štalica'. Ata jo je še tako obložil, da se jaslice lepo varno usedejo v stiropor in les. Da je to vse pritrjeno in da sem jih lahko samo mirno postavila najprej v kombi, nato pa v hiško v Vatikanu, ne da bi se bala, da se bodo podrle,« pove Urška. Prve jaslice v narodnih nošah, ki jih je izdelala, so prejšnje poletje potovale v Avstralijo mladoporočencema kot poročno darilo slovenskih sorodnikov. »Stara sem 37 let, ne čutim, da bi domoljubje temeljilo na zaljubljenosti v barve naše zastave ali pa v potičnico. Domoljubje pomeni imeti rad dom. Hribe, potoke, doline …, ljudi okrog sebe, da gojiš in ohranjaš odnose. Toliko je stvari, za katere si lahko hvaležen, da so tvoj dom,« razmišlja sogovornica. »Z otroki smo se o tem pogovarjali lani, ko sem fotografirala dogodek v Selcih, kjer je bilo ogromno narodnih noš, pa smo se pogovarjali o pomenu dneva državnosti. Mislim, da še nisem dovolj modra, da bi jim vsiljevala, kaj točno je pomembno poudariti. Ni bistvo, da zgolj izobesiš zastavo, čeprav otroci vsako jutro ob praznikih vstanejo prvi, da jo izobesijo. Naj bo tradicija za človeka, ne človek za tradicijo. Da tradicija služi človeku, ne človek tradiciji.«

Tehnika izdelave jaslic

Jaslice so izdelane iz volne. »Gre za česano volno merino v traku. Imaš posebno iglo, ki ima notri vdolbine – in z njimi predeš niti med sabo, jih prepletaš. Na ta način oblikuješ volno, vmes daš žico; če je treba, dodaš tudi kak stiropor. A najprej potrebuješ idejo, nato pa slediš volni. Kdaj tudi kaj ne uspe, pa k sreči dobiš še en poskus. Ali dva,« se zamisli Urška. V njenih jaslicah, ki bodo v Vatikanu na ogled do 7. januarja, Marija pestuje Jezusa. »Zdi se mi pomembno, da ga ima v naročju, saj predstavlja stik matere z otrokom.« Ob Sveti družini stoji pastirska družina. »Zdelo se mi je lepo, da ima pastirska družina pet članov, tako kot nas je pet v naši družini.« Letos je izdelala sedem jaslic za prijatelje. »Prijateljica mi je rekla: 'Urška, tako mi je lepo, da si nam naredila našo družinsko zapuščino.' Dober občutek je, da se nekomu zdi nekaj pomembno. A hkrati se je treba zavedati, da je veliko stvari pomembnejših, kot so figurice iz jaslic. Zdi se mi recimo, da smo zgrešili smisel božiča, če se prepiramo zaradi jaslic. Ravno včeraj je Gabriel (Urškin najmlajši sin, op. a.) pri moji mami po nesreči poškodoval enega kralja.«

Osnovno vodilo je ponižnost

Urškino osnovno vodilo pri vseh stvareh, ki jih počne, in ni jih malo, je ponižnost. »Ponižnost do vsega, da sploh lahko sodeluješ, delaš. Sonce vstaja enako za vse, ne glede na našo pozicijo, funkcijo, ne glede na to, kaj ti piše pred imenom, vsi smo tu z namenom,« je prepričana sogovornica, ki je zaposlena kot altistka v Slovenski filharmoniji. »Od vedno pevka, za vedno pevka?« jo vprašam. Nasmehne se. »Tak je za zdaj moj načrt. Najprej sem v nižji glasbeni šoli začela s kitaro, potem sem šla na petje, nato na srednjo glasbeno šolo in na Akademijo za glasbo. Že v času študija sem honorarno delala v Operi, zdaj sem v Slovenski filharmoniji.« Zaradi vaj in koncertov je ob večerih občasno odsotna. »Hvaležna sem, da so na voljo za raznorazne prevoze otrok vedno moja mama in oče ter seveda mož Boštjan. Ko sem prosta, se pa jaz bolj izkažem. Zdi se mi, da je najbrž tudi dobro imeti mamo, ki je zadovoljna s svojo službo, tudi če je kdaj zvečer ni doma. Ampak saj to res ni tako pogosto, pa tudi niso več tako zelo majhni. Iztok jih ima dvanajst, Sofia deset in Gabriel šest,« pove Urška, ki meni, da njen poklic ni prav nič bolj izjemen kot vsak poklic, ki ga opravlja kdor koli drug. »Je pa morda malce 'eksotičen', tako kot možev. Dela namreč na pošti v Kranju, trenutno kot kartist opravlja nočno delo. Začne ponoči in dela do 11. ure dopoldne. Je pa vse popoldneve doma, kar je pa za otroke super.«

Fotografira in piše blog

Urška je ženska mnogoterih aktivnosti. Poleg tega, da izdeluje jaslice, piše tudi blog z naslovom Kavica z mano in ima, kot sama pravi, »namišljeni studio« Milina čez milino. »Ko sem pred dvanajstimi leti postala mama, sem rada prebirala bloge in potem tudi želela opisati drobtinice našega, mojega vsakdana, ki nas izgrajujejo. Blog sem začela pisati, ko sem bila z Iztokom na porodniški. No, takrat se mi je zdelo, da bi morala imeti bolj tiho dejavnost v življenju, ne le vežbanja arij in samospevov, da bo otrok lahko spal. (smeh) Zato sem se lotila bloga in filcanja.« Vštric z njima je prišla še fotografija. »No, ko sem bila še v najstniških letih, mi je ati dal en star zenit; spominjam se, kako so bili dragi filmi, ki sem jih razvijala.« Zdaj, pravi, najraje fotografira družine. »Zdi se mi, da se morda najbolj znajdem v tem. Rada ujamem odnose, da se vidi še nekaj za človekom, da ni tu samo tvoja podoba, ampak da se vidi in čuti na fotografiji, da izžarevaš nekaj posebnega. Če hočeš videti lepoto, jo boš vedno našel. Taki ljudje so mi poslani na pot, da jo res lahko najdem.«

Hvaležnost in milina

Na njeni spletni strani Milina čez milino se torej prepletata fotografija in česana volna. »Zdi se mi, da je čisto vse spontano in naravno pride do mene, kaj bi kdo rad imel.« Ravno v tem tednu se ji je spet zgodilo, da ji je ena od mamic naročila, da iz česane volne naredi njeno družinico. »Vedno me gane, ko mi mame zaupajo zgodbo o izgubi svojih otrok in me prosijo, da jih dodam v podobi angelčkov. Vse to dojemam s hvaležnostjo, zato ne morem reči, da delim svoje projekte na različne. Vsi se med seboj povezujejo, dopolnjujejo. Menim, da sem jaz samo orodje teh znanj in veščin, ki jih lahko udejanjam,« svoje razmišljanje sklene Urška Bernik.