Sosedje na Ukovški »puanini«

Ukovška planina – Po Dobraču in Bistriški planini na Koroškem, Reziji in Vratih je bilo letošnje sobotno čezmejno srečanje sosedov iz Kanalske doline v Italiji, Koroške oziroma Ziljske doline v Avstriji in Gornjesavske doline iz Gorenjske, že deveto srečanje po vrsti, na enkratni Ukovški planini nad Ukvami v Kanalski dolini, na meji med Italijo in Avstrijo. Od 1100 do 1300 metrov visoko ležeča planina je soseda Zahomške in Bistriške planine na Koroškem. Do nje je iz Ukev (Ugovizza) v Kanalski dolini speljana urejena in varna asfaltirana cesta – cestnina je 5,50 evra – na planino pa vodijo dobro označene pohodniške poti.

Ukovša planina, ki ji Kanalci rečejo kar »naša puanina«, je nekaj posebnega. Včasih poleti nanjo ni odhajala le živina s pastirji, tako kot pri nas, ampak so se na planino iz Ukev preselile cele družine. Zato so govorili o dvojih Ukvah: o enih v dolini in drugih na planini. Le starejši so ostali doma. S časom je bilo selitev vedno manj. Domovi na planini pa so ostali. Spremenili so se v počitniške hiše posestnikov ali v turistične kmetije. Nekateri Ukljani, še posebno upokojenci, pa so se iz doline za stalno preselili na planino, kjer kmetujejo in gojijo tudi živino. »Planina tako ostaja živa in čista, krajevna in ledinska imena, zapisana tudi na informativnih tablah, ter govorica stanovalcev na planini pa kažejo, kdo že stoletja živi na tej zemlji in kateri jezik govori,« je na začetku srečanja pri Jannachovi žagi, pr' Zaje po kanalsko, na začetku doline Filca (Val Filza) povedala Ana Wedam iz slovenskega združenja Don Mario Černet iz Kanalske doline. Sledile so pozdravne besede predstavnikov organizatorjev srečanja: Rudija Bartalotha, podpredsednika Slovenskega kulturnega središča za kanalsko dolino Planika iz Ukev, Roberta Heubergerja, direktorja Nacionalnega parka Dobrač iz Koroške, ki vsa leta sodeluje pri organizaciji srečanj, Simona Triessniga iz Loč na Koroškem, Aljaža Pogačnika, direktorja Gornjesavskega muzeja Jesenice, in Matjaža Podlipnika, sodelavca Planinskega muzeja iz Mojstrane in soustanovitelja zavoda Sikult iz Podkorena.

Skoraj dve uri trajajoča hoja po planini in gozdovih – slednji obsegajo 23.000 hektarov in so last Vatikana, upravlja pa jih Gozdna straža v okviru italijanskega notranjega ministrstva – je bilo srečanje z zgodovino krajev in govorico. Dr. Karmen Kenda Jež, dolgoletna raziskovalka narečja in še posebno oblačilne kulture doline, je ob tabli z notnim in besedilnim zapisom koroške pesmi Čej so tiste stezice pripovedovala o ziljskem narečju v dolini. Druščina se je ob tabli spremenila v zbor, ki je to pesem tudi zapel. Pohodnike iz treh dežel je na svojem ukovškem domu sprejel Boštjan Miškot, Kavc po domače. Ukovški dom je zamenjal z bivanjem na planini. Zadnja postaja hoje pa je bila Raidenwirthova hiša, ki jo je družina lastnika Jožeta Wedama iz Ukev spremenila v dobro obiskani kmečki turizem. Ziljski župnik Michael Georg Joham je v slovenščini in nemščini daroval mašo za mir, prijateljstvo in sodelovanje med narodi ter za glasbeno spremljavo s kitaro nadomestil orgle.

Tako kot vselej je sledilo prijateljsko srečanje z okrepčili, ki so jih s seboj pripeljali ali na planini skuhali organizatorji. Brez pesmi in harmonike ni šlo. Za to je poskrbel Jaka Kern iz Podkorena.

Naslednje, deseto jubilejno srečanje bo junija prihodnje leto na Dobraču. Organizatorji iz treh dežel že sedaj vabijo k udeležbi.