Spakirali kovčke in odšli novemu življenju naproti

Zgornji Motnik – Epidemija ni pospešila niti upočasnila njihove odločitve, ki je zorela dolgih deset let. Živeli so v hiši sredi naselja, ob gozdičku, za katerega so vedeli, da je premalo pomemben, da bi obstal ob načrtovanih novogradnjah. A za Mojco, Marjana, Majo in Eneja je gozd izjemnega pomena. Zato jih je vleklo ven iz naselja, v naravo, na kmetijo, h koreninam. Dolgo so spremljali oglase, spraševali naokoli, si ogledovali kmetije, in to vse tja do Prlekije. Potem pa nekega dne enostavno obupali, sprejeli odločitev in začeli temeljito obnovo domače hiše, da jim bo dobro služila še za naslednjih dvajset ali trideset let.

Ljubezen na prvi pogled

A življenje ubira svoje poti, in ko so nekoč kmalu po končani obnovi ležali ob bazenu v Laškem, je hči Maja videla, da se nad Motnikom prodaja kmetija. »Takrat sem rekla – ne. Ta zgodba je zaključena,« nam pripoveduje mama Mojca. Kljub vsemu so se iz čiste radovednosti zapeljali v Motnik in še tistih sedem kilometrov nad vas, na Vrhe. Vse ostalo je zgodovina, bi lahko zapisali. Mojca se je v hipu zaljubila v pristno kmetijo (»Briga me za novo hišo, važno, da sem jaz v gozdu,« si je mislila), navdušenju je kmalu sledil še Marjan, tudi Maje in Eneja ni bilo treba prepričevati. Bil je marec in samo pol leta kasneje so se preselili – s staršema je prišel devetnajstletni Enej, medtem ko je Maja s svojo družinico ostala v dolini. Kmetija Pr' Andrejčk je danes Turistična kmetija Pod kostanji, ker obožujejo kostanj in ker ga na kmetiji raste veliko.

Živeti in preživeti s kmetijo

Ko se sredi poletja pripeljemo na kmetijo Pod kostanji, se zdi, da se je čas ustavil. Zunaj se pasejo konji in koze, kokodakajo kokoške, pozdravijo nas zajčki, dva psa, do koder seže pogled, pa lepi razgledi in stara sadna drevesa. Mojca nam začne pripovedovati njihovo zgodbo: »Marjan je delal v lesarstvu, jaz pa sem po poklicu vzgojiteljica, deset let sem delala v vrtcu, sedaj pa se posvečam svojemu zavodu, ki se ukvarja z lego robotiko. Najina želja je, da sčasoma ostaneva na kmetiji in tukaj razvijava poslovno idejo, da preživimo s tistim, kar ustvariva s svojimi rokami.« Prizna, da je v njunem odnosu ona »ta pogumna«, tista, ki gre s tokom, in zato je morala kar malo povleči začetni voz pri tej življenjski odločitvi. Marjan na drugi strani vse dobro in trikrat razmisli, a morda je prav to recept, da njuna za številne prijatelje kar malce nora ideja – deluje.

Le kaj smo naredili?

Že po nekaj mesecih življenja v Motniku je prvi doma ostal Marjan. Pravi, da si danes ne predstavlja več prejšnjega hitrega življenja. Dela na kmetiji ni manj, prej obratno, a si ga lahko razporediš po mili volji, v naravi pa je lepše kot v katerikoli pisarni ali delavnici. »Danes imam težavo iti dol v dolino, ne vem, kako smo skoraj petdeset let lahko tako živeli. Narava mi pomeni več kot vse ostalo. Mir in dejstvo, da poješ tisto, kar pridelaš, naravno, brez škropiv,« pripoveduje Marjan. Ne on in ne Mojca ne izhajata s kmetije (oba sta rojena Domžalčana), zato se vsi skupaj sproti učijo, z nasveti jim pomagajo prijatelji in sorodniki. Pet in pol hektarov veliko posest, ki je bila prej prazna, so dodobra oživili. Poleg številnih živali imajo svoj zelenjavni vrt, ukvarjajo se z žganjekuho in izdelovanjem različnih pijač, Mojca uživa v nabiranju kostanja in zelišč za čaj in sokove, tudi čebelarijo …

Odločitve jima ni bilo nikoli niti za trenutek žal, vendarle pa Mojca prizna, da se je sredi tiste prve zime, ko je pihalo okoli vogalov hiše, vprašala: »Le kaj smo naredili?« A potem je zapadel sneg in pokazala se je pravljična zimska idila. Zima je še danes Mojčin najljubši letni čas na kmetiji, medtem ko Marjan najbolj uživa spomladi, ko se narava prebuja, in jeseni, ko se pobirajo plodovi trdega dela in vidi, zakaj je vredno.

Doživetja okusov in zgodb

Že ko sta izbirala kmetijo, je bilo Grojzdekovima pomembno, da ima potencial za razvoj turizma. Ponujajo dnevna doživetja na kmetiji, kjer družine, šole, vrtci pobliže spoznajo vse živali, jih negujejo, otroci poberejo jajca, jahajo konje … Ob našem obisku je na kmetiji ravno potekal Taste & Tale teden – Doživetje okusov in zgodb. Gre za idejo, ki jo je Mojca predstavila na 5. Vseslovenskem turističnem startup vikendu, sedaj pa iz teorije prehaja v prakso. Projekt združuje lokalne zgodbe, tradicionalne recepte in sodobne priprave jedi, s posebnim poudarkom na povezovanju generacij. V praksi so na kmetiji izdelovali trnič, spoznavali gobe, pripravljali štruklje in tuhinjsko filo, pobirali krompir, dobro (lokalno) jedli, si pripovedovali zgodbe in še marsikaj drugega. Glede na odzive obiskovalcev bodo zasnovali program za naprej.

V prihodnosti si Mojca kot vzgojiteljica želi na kmetiji udejanjati raziskovalne tabore, na katerih bi otroci na kmetiji pomagali, hkrati razmišljali, kako določeno delo optimizirati, ob tem pa bi rešitve iskali s pomočjo lego robotike. V ta namen so uredili zunanjo kuhinjo in sobo za devet oseb, ki je trenutno na voljo za prenočevanje na eni izmed platform. V le nekaj dneh so jo zapolnili, prišle so družine iz Francije, Španije, ob našem obisku je na kmetiji ravno počitnikovala češka družina.

Pod kostanji se ideje počasi in umirjeno ena za drugo uresničujejo in v petih letih jim je uspelo postoriti ogromno. Zavedajo se tudi, da je pred njimi še veliko dela in učenja, a jih to ne spravlja v stisko. So namreč točno tam, kjer so si dolgo želeli biti in kjer se jim nikamor ne mudi.